Petdeset let je pomemben mejnik, a ne le za dolgost človeškega življenja, enako važno je za tisto, kar ljudje v tem času ustvarijo. To kajpak velja tudi za veterinarsko dejavnost, in veterinarstvo v Suhi krajini je letos srečalo Abrahama.

V sklopu slovenske segajo zametki suhokranjske veterinarske službe že v medvojni čas, veterinarsko postajo pa so ustanovili 21. novembra 1959. Kmalu se je združila z novomeško postajo, odtlej deluje kot veterinarska ambulanta, zdaj je izpostava novomeške Veterine.

O dolgih desetletjih delovanja in pomenu službe, ki je še zmeraj neprecenljiva za zdravje in varnost živinskega imetja suhokranjskega življa, so včeraj na slovesnosti v kletni dvorani žužemberškega gradu govorili številni, med drugimi Marko Čuk, direktor novomeške Veterine, Jernej Lenič, direktor Veterinarske zbornice, žužemberški župan Franc Škufca ter več doktorjev z veterinarske fakultete.

Posebne pozornosti je bil deležen zbornik z naslovom Razvoj veterinarske službe v Suhi krajini, delo Simona Rakuljič-Zelova, vodje žužemberške izpostave. V njem so uvodoma s kratkimi življenjepisi prikazani dozdajšnji veterinarski tehniki in živinozdravniki, delujoči v suhokranjskem okolju, zatem pa je avtor na podlagi številnih dokumentov prikazal, kakšne veterinarske pomoči so bili kmetje in rejci deležni pred nastankom veterinarske postaje ter kako se je veterinarska služba v Suhi krajini razvijala do današnjosti.

Z nastopi, prijetnimi za uho, so proslavo dopolnili Žužemberški rogisti in pevski zbor Dvorjani.