M. Ž.

Iz rojstnega Cerknega jo je na Dolenjsko, v vas Potok, leta 1979 pripeljala ljubezen. Danes žal že pokojnega moža Alojza je spoznala v hribih. Oba sta oboževala planine in naravo, in dokler je šlo, sta jih obiskovala s planinskim društvom, ko pa so postale »previsoke«, sta po hribih pohajkovala z upokojenci. In prav z Društvom upokojencev Straža je zadnjega četrt stoletja močno povezano njeno življenje.

Kmalu po prihodu na Dolenjsko se je vključila v življenje v vasi in nato kot njena predstavnica tudi v delovanje tedaj še Krajevne skupnosti Straža. V zadnjem mandatu je sodelovala pri pripravi izhodišč in dokumentacije za ustanovitev samostojne občine ter bila kot ekonomistka tudi predsednica njenega nadzornega odbora.

Članica upokojenskega društva je Rozina Kum postala leta 2001, pred tem je bila kot žena upokojenca njegova podporna članica. Sprva je skrbela za društvene finance, leta 2006 pa prevzela njegovo vodenje. »Teče že 18. leto in zelo sem se trudila, da bi mesto predsednika na letošnjem občnem zboru društva zasedel kdo drug, a mi ni uspelo (smeh). Čutim namreč, da bi bila po tako dolgi dobi za društvo dobrodošla kakšna sprememba, da bi zavel svež veter. Med okoli 500 člani je dovolj mladih upokojencev, ki bi lahko prinesli nove ideje in razvoj,« meni zelo vitalna 78-letnica.

Dejavnosti v društvu so se pod njenim vodstvom močno razmahnile, postalo je eno od najdejavnejših na Dolenjskem in v Beli krajini. »Zelo smo razširili športne dejavnosti. Imamo sekcije kegljanja, balinanja, pikada, petanke, pohodništva, šaha, že deset let vsako jutro med delovnim tednom telovadimo in še kaj bi se našlo. Prihodnje leto bo 40 let praznoval mešani pevski zbor, v naših vrstah je tudi nekaj literatov,« našteva Kum.

Krožek ročnih del je vpeljala kot vsestranska ustvarjalka. »Izdelovale smo najrazličnejše stvari, imele tudi delavnice za otroke v šoli, v zadnjem času pa se posvečamo predvsem klekljanju,« pove. Rozina Kum je namreč prava mojstrica idrijske klekljane čipke. Za svoje izdelke je leta 2015 prejela klekljarski certifikat najzahtevnejše stopnje, ki ga podeljuje Odbor za označbo porekla idrijska čipka. »Klekljanje mi pomeni odmik v neki drug svet. To rada delam.« Kot mlado dekle je štiri leta po trikrat na teden obiskovala čipkarsko šolo v Cerknem, potem zaradi družine in službe vse skupaj odložila na stran in se k čipki vrnila po upokojitvi. Prvo delavnico klekljanja je vodila na RIC-u v Novem mestu, nato pa tudi v Črnomlju, Metliki, Straži in na Dvoru. Klekljati znata tudi njeni hčerki Mojca in Katja, osnov sta se naučili najstarejši vnukinji, sicer ima še vnukinjo in vnuka, ki pa obiskujeta še vrtec.

Svoje umetelne izdelke iz čipke je večkrat razstavljala, tudi v okviru Straške jeseni, in prejela številna priznanja. Med drugim je na natečaju Šestkotnik Združenja slovenskih klekljaric dosegla prvo mesto, na natečaju Mednarodne organizacije za klekljano in šivano čipko (OIDFA) na 17. svetovnem čipkarskem kongresu, ki ga je leta 2016 gostila Slovenija, pa je z avtorsko čipko Mladost (Youth) osvojila drugo mesto.

Društvo upokojencev Straža je že v začetku delovanja programa Starejši za višjo kakovost življenja starejših doma prepoznalo njegov pomen. Izvaja ga že skoraj dve desetletji, Rozina Kum pa je njegova koordinatorica že od začetka, tudi za Društvo upokojencev Uršna sela. Nekaj časa je bila tudi koordinatorica za Dolenjsko in Belo krajino. »Ljudje so ga lepo sprejeli, v vsaki vasi imamo svoje poverjenike, ki obiskujejo tiste starejše, ki to želijo,« pove Rozina Kum, ki je tudi članica Društva kmečkih žena Novo mesto in Turističnega društva Straža, poleg tega zelo dobro sodeluje z domačim kulturno-umetniških društvom, borčevsko organizacijo in Rdečim križem ter tudi s sosednjimi upokojenskimi društvi.

Sodelovanje je pomembno na vseh ravneh, še posebej pa doma, v družini, poudari. Zelo je vesela, da ima hčerki z družinama ob sebi, z eno živi v domači hiši, druga je soseda. Vzajemno si pomagajo pri vseh opravilih v hiši in na vrtu. »Otroci in vnuki so nedvomno tisto, kar osmišlja moje življenje,« še doda z nasmehom.