Osebni arhiv

Na dan so v povprečju prevozili okoli 450 kilometrov, kar mogoče niti ne bi bilo tako posebno, če ne bi šlo, kot že omenjeno, za vozila, ki so več kot očitno na koncu svoje življenjske dobe, ter večinoma vožnjo po makadamu, ki je običajno rezerviran za vozila na štirikolesni pogon, in slabe asfaltne ceste, polne domačih živali.

»Startali smo na avstrijskem Koroškem, v vasi Ratschendorf v občini Deutch Gozitz, in potem vozili skozi Slovenijo, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo, Albanijo, Severno Makedonijo, Črno goro, Bosno in Hercegovino do cilja na starem trajektnem pristanišču na otoku Krk na Hrvaškem, nekateri pa so ubrali traso, ki se je dotaknila še Srbije,« se sprehodi čez države.

Osebni arhiv

»Mercedes, moja stara karavela, je sicer doživel nekaj okvar, vendar je kot pravi borec zdržal do konca. Kar nekaj odstopov je bilo zaradi večjih okvar, nekateri pa so se odločili za povratek domov z letalom, pa ne zaradi avtomobila, ampak zaradi sebe, saj je bil tempo res brutalen in za marsikoga prevelik zalogaj – po 10, 12 ur dnevno v avtomobilu na vročini tudi do 40 stopinj Celzija pa tudi po brezpotjih. Tako nekje okoli četrtina jih je predčasno končala pustolovščino,« razloži Bojan in doda, da sta bila zanj največja heroja mož in žena iz Gorenjske, ki sta se na pot podala s fičkom in prišla do konca.

Osebni arhiv

Velik ljubitelj starodobnikov

Bojan Povše je velik ljubitelj starodobnikov. Ta njegova ljubezen se je začela že v najstniških letih z mercedesom njegove mame, ki so ga poimenovali »šnapi«. »Bolj kot je uničeno, bolj kot je rjavo, rajši imam. Tako kot vsi, ki imamo radi popravljanje in obnavljanje starodobnikov. Trenutno so v družinski garaži štirje: Polski fiat 126, letnik 1983, priljubljeno imenovan pejček (z njim Bojana lahko večkrat srečamo na dolenjskih cestah, je oranžne barve in ima na strehi kovčka, op. a.), ki je res majhen, a ima zelo velik karakter, BMW-ja 635 (letnik 1987), jaguarja XJ (letnik 1985), ki ga zdaj obnavljam za soprogo Petro, ki je tudi ljubiteljica te starodobne estetike, in seveda moj sotrpin na popotovanju, mercedes 230TE, letnik 1990,« oriše.

Osebni arhiv

Na zahtevno pot je mercedesa pripravljal od decembra lani. »Ko sem ga kupil, je bil v precej slabem stanju. Zamenjal sem kar nekaj ključnih delov, ga nekoliko dvignil za zahtevnejši teren, popravil klimo, ki je delovala tako dobro, da bi preživeli tudi pingvini (smeh), zadaj sem imel jogi, na strehi pa improviziran tuš. Ogromno mi je pri tem pomagal prijatelj Primož Bavčar, ki ima svojo avtomehanično delavnico v Straži. Podprli pa so me tudi preostali prijatelji projekta, ki so bili navdušeni nad idejo,« opisuje.

Mercedes bo zdaj, ko je doma, deležen temeljitega pregleda in popravil. »Na začetku sem ga nameraval po koncu prodati, a zdaj nisem več prepričan. Skupaj sva preživela kar nekaj zanimivih preizkušenj in dogodkov. Res pa je, da ga trenutno znam voziti le jaz. V Bukarešti sem namreč izgubil 'gas' oziroma povratni mehanizem za gas in zdaj to stopalko vrača guma iz spodnjih hlač (smeh),« razloži.

Osebni arhiv

Na pot brez sovoznika

In ko smo že pri dogodivščinah, prva je bila že ta, da se je na pot podal brez sovoznika, ker ga ni uspel dobiti. »Moja generacija ima mlajše otroke, posel … Tudi sam imam osemletno hčer Viktorijo in delam kot samostojni zavarovalničar, a sem si rekel – če ne grem zdaj, ne bom šel nikoli. Naslednje leto bom star 40. Podprli sta me žena in hčerka, zato sem se odločil, da grem sam,« pojasni.

A že dan pred uradnim startom, ko je prispel v Avstrijo, je spoznal Bojana, Aljaža in Luko, trojico prijateljev iz Domžal, ki so tvorili posadko v citroënu xsari. Takoj so se povezali in mu od samega začetka izmenjaje delali družbo v avtomobilu. Skupaj so odvozili celotno pot, skupaj jedli; naj povemo, da sta oba avtomobila imela tudi hladilnik, Domžalčani pa s seboj celo okoli 20 kilogramov mesa in plinski žar, tako da je pri njih vedno lepo dišalo, tudi že za zajtrk. »Tako da so nas Avstrijci in Nemci, teh je bilo daleč največ, gledali kar malo postrani, ko so sami jedli pašteto,« hudomušno pristavi. Skupaj so tudi skrbeli za sprotna popravila avtomobilov, iskanje nadomestnih delov in vse, kar sodi zraven.

Osebni arhiv

Pet jezer, tri morja in medvedi

»Poleg tega, da smo veliko vozili, smo tudi veliko videli, pogosto zavili tudi po svoje s predvidene trase, pa vendar nismo nikoli zamudili, da se v predvidenem času pripeljemo na kontrolne točke. Kopali smo se v petih jezerih in treh morjih, in sicer v Blatnem jezeru na Madžarskem, jezeru Batak v Bolgariji, Slanikovem jezeru v Črni gori, Ohridskem jezeru v Makedoniji oz. Albaniji ter slapovih Kravice v Bosni in Hercegovini pa v Črnem, Egejskem in v Jadranskem morju. Med drugim smo obiskali samostane Meteora v Grčiji, letalski park Aerospace v Bolgariji, zapuščeno sovjetsko mesto na Madžarskem, Bukarešto ter znameniti gorski cesti Transalpina in Transfăgărașan. Tam smo se trikrat iz oči v oči srečali z medvedi – eden je brskal po smeteh le 20 metrov stran od kraja, kjer sem spal,« pripoveduje Bojan.

Osebni arhiv

Bojan Povše tudi sicer rad hodi na srečanja starodobnikov, prav tako s prijatelji organizirajo izlete. Tudi za vsakdanjo vožnjo jih ima. »Avtomobil je za to, da se voziš z njim. Ne razumem tistih, ki avtomobil pripeljejo na prikolici in se hvalijo, da ima le 18.000 kilometrov, avtomobil pa je iz leta 1963. Žal mi jih je, da ne znajo uživati z njim. To je isto, ko da bil poročen z manekenko, pa bi spala vsak v svoji sobi (smeh)!«

Osebni arhiv

Bojanovo potovanje pa ni bilo le pustolovščina – sklenil ga je tudi dobrodelno: »Ker je bil mercedes 'priden' in ni bilo večjih okvar, je v proračunu, previdnem za potovanje, ostalo 600 evrov. Znesek sem namenil otrokom iz družin, ki si ne morejo privoščiti poletnih počitnic,« je zapisal na svojem Facebookovem profilu.