Pexels

Pred mesecem dni je začela veljati popolna prepoved trajnega privezovanja psov v domačem okolju na kakršen koli način. Takrat se je namreč izteklo prehodno obdobje, ki je bilo določeno za prilagoditev na novo ureditev, sprejeto z novelo Zakona o zaščiti živali leta 2023. Za kršitev je predvidena globa od 1.000 do 1.600 evrov.

Kot so poudarili na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), so psi družabne živali, ki potrebujejo gibanje, stik z ljudmi in okoljem ter primerno zavetje, dolgotrajno privezovanje z verigo, vodoravnim vodilom in podobnim pa jim tega ne omogoča.

V domačem bivalnem okolju morajo tako imeti psi namesto stalnega priveza na voljo prostor, ki jim omogoča gibanje, je varen in zavarovan pred pobegom, z možnostjo zavetja pred vremenskimi vplivi. »Primerne oblike so ograjeni pesjaki, ki omogočajo prosto gibanje, primerno je bivanje v hiši ali stanovanju ali kombinacija zunanje ograjene površine in notranjega prostora,« so pojasnili.

Omenjena prepoved pa ne velja za uporabo povodca, psi morajo biti med sprehodom na javnih krajih še vedno na povodcu. Namen tega pravila je varnost psa, drugih živali in ljudi, dodajajo.

Do konca novembra osem prijav

Kot so na UVHVVR pojasnili za Dolenjski list, so uradni veterinarji Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin že do zdaj izvajali nadzore in ob nepravilnostih izrekali ukrepe in sankcije. »Namen nadzora ni samo izrekati kazni ob zaznanih neskladjih, ampak tudi urejati stanje z odrejanjem ukrepov, tako da bo za živali poskrbljeno skladno z zakonodajo.«

Inšpekcija izvaja redni nadzor, izredni nadzor in nadzor na podlagi prijav, do konca novembra pa so na območju območnega urada Novo mesto prejeli osem prijav, povezanih s privezovanjem psov v domačem okolju.

V Društvu za zaščito živali Novo mesto nam ocene stanja glede stalnega privezovanja psov na območju njihovega dela sicer niso mogli dati, saj niso zadolženi za vodenje tovrstnih evidenc, prav tako pa imajo tudi premajhen prostovoljski kader, da bi lahko zadostno pokrivali terene in obravnavali takšne primere. Z njimi pa se včasih srečujejo med opravljanjem drugih aktivnosti in tudi posredno, kadar jih o tem obveščajo prijavitelji.

»Teh primerov ni malo, še posebno na ruralnih območjih. Prijavitelje napotimo na inšpekcijsko službo ali druge organe in se po najboljših močeh trudimo ljudi podučiti, kako naj prijavo sploh podajo,« pove Lina Debeljak.

V treh letih zamenjala več verig

»Da je zakon dober v mojih očeh, mora doseči vsaj enega od treh pogojev: Ali izboljša minimalne življenjske standarde psov? Ali prepreči bodočo zlorabo psov? Ali olajša/izboljša delo veterinarske inšpekcije? Za zdaj mislim, da ta zakon izpolnjuje vsaj dva pogoja – in zato lahko rečem, da je dober,« ocenjuje Marko Super, inštruktor in vodja dejavnosti posavskega društva PoPasje.

»Ljudje dojamemo takšne spremembe zelo osebno. Dejstvo je, da z zakoni dvigujemo minimalne standarde in da odgovornemu lastniku psa dvig teh standardov ne bi smel pomeniti posebne ovire. Namen sprememb členov v zakonu za zaščito živali glede lastniških psov v zadnjem desetletju je bil pomagati predvsem t. i. pozabljenim psom.

To so lastniški psi, ki živijo v nizkotnih razmerah, na verigah, v pesjakih ali na manjših ograjenih dvoriščih, dobijo vodo, nekaj hrane in to je vse. So sami, vsak dan je enak, dolgočasen, osamljen, brezdelen. Njihova osnovna funkcija je tradicionalna – da so tam in da lajajo. 15 let svojega življenja,« opozori Super.

Tudi njihova posvojena nemška ovčarka prinaša eno takšnih zgodb in žal, kot pravi, ni osamljen primer z njegovega terenskega dela. »K nam je prišla po spletu srečnih okoliščin. Bila je ena tistih ‘kmečkih ketnarjev’, ki v prvih treh letih življenja večkrat zamenjajo lastnika in verigo. Bila je označena kot slaba čuvajka. Po nekaj podajanjih s kmetije na kmetijo je naletela na verigo, ki je bila tako zarjavela, da je počila in ji omogočila pobeg. Niso je želeli nazaj.

Rezultat triletnega priveza mlade ovčarke je bila opešana mišična struktura zadnjih nog in majavost med gibanjem. Ni znala dvigniti glave in usmeriti pogleda v človeka, fizično ni zmogla skočiti niti na 20-centimetrski robnik, ni imela kondicije za sprehod, zmogla je samo neutrudljivo vleči in se opirati na sprednji del trupa,« opiše. Za rehabilitacijo in razvoj nadzora nad gibanjem je potrebovala ogromno časa, da je spet postala prava nemška ovčarka.

Mogoče ima njena zgodba srečen konec, toda vsaka kmetija, s katere je odšla, ima novega psa, opozori.

Pes potrebuje gibanje in družbo

V javnosti se pojavljajo tudi vprašanja o smiselnosti zapiranja psov v pesjake, ko pa so prej, sicer na dolgem, večmetrskem privezu, imeli več možnosti za gibanje. Super pravi, da se moramo, ko odpiramo to vprašanje, zavedati, da govorimo o dveh različnih pojmih – o bivalnem okolju na eni in aktivnostih na drugi strani.

»Ko govorimo o prepovedi trajnega priveza, govorimo o vrsti bivalne nastanitve, medtem ko je v zakonu že mnoga leta predpisana obvezna primerna psihična in fizična zaposlitev vsake živali. Žal pa veterinarski inšpektor težko meri in ocenjuje aktivnost. Zatorej je pozabljenemu psu popolnoma vseeno, kako dolgo verigo ima, kako velik je zunanji boks, kako veliko hišno kletko ima ali kakšne kvadrature je njegovo stanovanje.«

Podobno menijo tudi v novomeškem društvu za zaščito živali in opozarjajo, da zgolj prostor, ki ga ima pes na voljo za gibanje, ni edino merilo kakovosti njegovega bivanja. »Naj bo privez še tako dolg ali pesjak še tako velik, ni vreden kaj dosti, če pes nima vsakodnevno možnosti za raziskovanje zunaj tega bivališča, ovohavanje, igro, socializacijo in mentalno aktivnost. Lastnik mora torej aktivno preživljati čas s psom, ne glede na to, kje ta biva.«

Marko Super ob tem dodaja, da pa je razlika, ki jo sprememba zakona omogoča, v tem, da bo inšpektor veliko lažje opazil pozabljenega psa v pesjaku. »Bivalne enote zanemarjenih psov, ki ne gredo na sprehode, so pogosto postlane z iztrebki, urinom in umazanijo. Na tem mestu lahko inšpektor zahteva izboljšanje stanja in ob ignoriranju odredi odvzem psa. Če lastnik pod pritiskom zakona ne bo želel imeti psa, zakon izpolnjuje svoj namen,« meni.

Kot inštruktor na terenu sicer opaža velike izboljšave odnosa do psov, sploh na kmetijah. »Predvsem pri mlajših prevzemnikih kmetij, ki so na podeželju odraščali ob usodi verigarskih psov. Mlajša generacija se temu upira in se zaveda pomembnosti boljšega pasjega življenja in njihove dejanske uporabnosti kot sodelavcev pri mnogih kmečkih opravilih in kontroli čred ali jat,« ugotavlja.

Prepričan je, da je zakon v veljavo prišel deset let prepozno. »Pred desetimi leti bi psom pomagal bistveno več, kot jim bo pomagal danes. Je pa tudi res, da pred desetimi leti ta zakon ne bi bil sprejet, ker Slovenija ni bila nanj pripravljena. Tako da dejstvo, da smo sprejeli tak zakon, kaže, da se odnos do psov izboljšuje.«

Več zapuščenih psov

Tudi Luka Vrbančić iz Društva za zaščito živali Ronova hišica ocenjuje, da je prepoved trajnega privezovanja psov korak v pravo smer in premik na področju Zakona o zaščiti živali, ki je bil desetletja v sramoto državi. Rešitev se mu sicer zdi dobronamerna, a slabo izpeljana, in pokaže še na eno dejstvo: »Mislim, da se bodo lastniki psov raje rešili na razne načine, kot pa da bi ta zakon sprejeli in ga upoštevali. Ne vem, zakaj bi nekomu, ki je imel psa na nekaj metrov verige, kar naenkrat postalo mar zanj in bi dal nekaj sto ali celo do tisoč evrov, da ga lahko obdrži v drugačnih razmerah.«

Ob tem je opozoril, da je to že privedlo do povečanega števila zapuščenih psov.

»Velika večina takih psov sploh ni bila čipirana, tako da so jih samo odvezali in zdaj tavajo okoli. V slabem mesecu je bilo že na desetine objav in slik po družbenih omrežjih, kako psi tavajo po ulicah in mestih z ovratnicami, ki imajo dele verig na sebi. Kar nekaj objav je o povoženih psih, veliko jih pa tudi nikoli ne bo prišlo v javnost, saj se bodo nekateri lastniki raje obrnili na ‘lovce’. Žal, to je tudi to realnost tega zakona in je bilo pričakovati kaj takega.

Čakajo nas meseci takih žalostnih zgodb, saj psov, ki so životarili na verigah nečipirani, ni bilo na stotine, temveč na tisoče v Sloveniji.«