M. L.

Zdenka Močnik, vodja izpostave Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje Brežice in poveljnica štaba Civilne zaščite za Posavje, je ob letošnjem dnevu Civilne zaščite prejela zlati znak Civilne zaščite. Kot poklon, pojasnjuje predlagatelj, generalni direktor Uprave Leon Behin, za njeno izjemno vlogo, znanje, odgovornost in srčno predanost sistemu zaščite in reševanja.

Za priznanjem, pred katerim je prejela že vrsto drugih, je veliko nje: njenih vodstvenih oziroma poveljniških odločitev, osebnih dilem in razmislekov, a tudi zadoščenj ob pomoči ljudem v stiski in spominov na čas, ko se je vse skupaj začenjalo.

Začetki

Z odhodom v Ljubljano po končani gimnaziji je naredila prvi korak proti poklicni poti. Vpisala se je v eni prvih generacij na takrat komaj dobro ustanovljeno študijsko smer obramboslovje na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. V sebi je imela živo sliko svojega dotedanjega življenja v kmečki družini in pašnikov ter vselej lepih štirih letnih časov v rojstni brežiški vasici Pečice v pozabljenem okolju Kozjanskega. A v sebi je imela tudi enako živo željo po spoznavanju sveta in duha onkraj dotlej njej znanega.

Takoj po diplomi se je zaposlila na Občini Brežice na takratnem sekretariatu za ljudsko obrambo na področju obrambne vzgoje ter pozneje obrambnih priprav in civilne zaščite. Teorijo je kmalu dopolnila z neizprosno prakso – s sodelovanjem v slovenski osamosvojitveni vojni.

Po preoblikovanju lokalne samouprave leta 1995 je postala svetovalka za obrambne priprave na Upravi za obrambo Krško, na kateri je štiri leta pozneje postala vodja. Od leta 2003 vodi že omenjeno izpostavo Uprave za zaščito in reševanje Brežice.

V prvih vrstah

Ljudje v sistemu zaščite in reševanja so tista prva vrsta, ki pomaga ob naravnih in drugih nesrečah. Nesreče pa na ljudeh puščajo pečate.

»Pričakuješ, kako bo, ampak nikoli nisi dovolj pripravljen na tisto, kar potem doživiš,« pravi Zdenka Močnik, ki jo spomin hipoma prestavi na Blanco k srhljivi nesreči na Savi, kjer je bila na kraju dogajanja navzoča po službeni dolžnosti in hkrati in še bolj z vso svojo srčnostjo in sočutnostjo in človeško nepozabljivostjo.

»To je bila moja prva tako huda izkušnja. Vse nas je pretreslo. Ampak stiska poveže ljudi. S poklicnimi kolegi smo v tistih težkih urah postali kot ena ekipa. 'Prijatelji za vedno', smo si rekli, in to smo še zmeraj – nastala je naša trdna skupnost, v kateri vsak izmed nas lahko najde oporo,« pove.

Živo ji stopajo pred oči tudi ljudje, ki so pod splošno oznako »migranti« leta 2015 na svoji poti množično ostajali na brežiškem območju. Tudi to je bila zanjo organizacijska in humana izkušnja, ki je dovolj nazorno ne opiše noben njej znani učbenik za ravnanje v podobnih okoliščinah.

Opisano je poligon resničnosti. Ob njem prakticira tudi vadbeni poligon, s tem ko sodeluje na vajah zaščite in reševanja, usposabljanjih in v stalni slovensko-hrvaški mešani komisiji za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.

Pečice

Obstaja pa še nekaj: prav tiste Pečice, iz katerih je nekoč šla v belo mesto, in v Pečicah še nekaj tiste kmetije, na kateri sta z bratom pomagala očetu in mami delati na zemlji, in na kmetiji je nasad hrušk, zasajen pozneje, ki ga zdaj, po njej, skrbno obdeluje njen sin.

In Miha, to je sin, snaha Jasna ter vnuk Gabriel in vnukinja Gaja so ji srčna domačijska družba, ki ji včasih doda kuharsko druženje v krajevnem aktivu Društva kmetic Brežice, katerega članica je in kjer mogoče kaj naredi še po receptih, s katerimi je nekoč nasitila marsikatero študentsko družbo v ljubljanskem Domu FSPN.