Včeraj sta minila dva tedna, odkar je 51-letnega Vilija Oblaka iz Gorenjega Vrhpolja pri Šentjerneju soseda našla obešenega. Obupal je nad življenjem, nad nekajletnim bojem, da bi svobodno zaživel v svoji brunarici, ki jo je ob obljubah, da bo zemljišče zazidljivo, postavil na koščku zemlje ob gozdu na robu naselja.

“Skrivnost tvojega odhoda je izziv in vprašanje bodočih rodov ter časa, v katerem živimo. Je bilo res potrebno? Ali res nismo dovolj močni in zreli? Je res potrebno samouničenje za dokaz poštenosti in resnice?” se je na pogrebu spraševal njegov prijatelj in sodelavec Jože Grubar.

Vilijeva mama je Dolenjka, in ko je v Mihovem podedovala njivo, se je sin želel postaviti na lastne noge. Iz Žirov se je preselil in na njivi postavil barako. Kmalu mu je bilo jasno, da tam ne bo mogel zidati, zato je v bližini kupil košček zemlje.

“Leta 2000 je vložil vlogo za gradnjo, a očitno je njegova prošnja ostala v predalu. Dve leti kasneje je začel graditi na črno, tudi zaradi obljub na občini, da bo zemljišče na robu vasi postalo zazidljivo. Navsezadnje: najbližja hiša z vsemi priključki stoji le 50 metrov od te parcele,” pravi Vinko Stopar.

Zanimivo, da je Vili plačal potrebne prispevke za vodo in je tudi dobil soglasje za priključitev na javni vodovod. Vsa kalvarija pa se je začela v letih 2003 in 2004. Inšpekcijski ogledi, odločbe, kazen, odklop vode…. In večen strah, koliko časa bo še imel streho nad glavo….

Zbral je 470 podpisov

Grožnja za rušitev lično izdelane brunarice, ki je postavljena na betonski plato, vaščanov ni pustila ravnodušnih. Pa ne le vaščanov Gorenjega Vrhpolja, pač pa tudi Vilijevih sodelavcev v Podgorju, kjer je delal vseh 13 let, odkar je živel na Dolenjskem. Pod peticijo so zbrali kar 470 podpisov.

Vaščani in gasilci so se pogovarjali, da bodo postavili špalir, če bodo prišli rušit, apelirali pa so tudi na občinski svet občine Šentjernej, da bi poskušali gradnjo legalizirati, saj je Vili z brunarico reševal svoj osebni stanovanjski problem.

Resda je po kriterijih ministrstva za kmetijstvo zemljišče, z dveh strani obdano z gozdom, opredeljeno kot kmetijsko zemljišče prve kategorije, a po spremembah dolgoročnega družbenega plana občine, ki je v fazi javne razgrnitve, bo tudi to zemljišče postalo zazidljivo. Tako je za Dolenjski list zatrdil tudi župan Franc Hudoklin. Občina naj bi nov prostorski načrt dobila že oktobra letos.

"Bolela ga je duša"

Njegovi prijatelji se danes spominjajo in analizirajo Vilijeve zadnje dni, tedne. Spomnijo na njegova tarnanja, da mora do konca aprila dom porušiti, sicer bodo rušili drugi na njegove stroške. In da ga od vsega tega boli duša, se je zaupal prijateljici. Kljub temu pa je skušal živeti polno. Pred časom se je Vili, izučen stavbni klepar, vpisal v srednjo šolo in jo končal v roku, vpisal se je celo na višjo šolo.

“Kupil si je prenosni računalnik, čeprav ni imel elektrike. Pravzaprav jo je pridobival sam, s pomočjo sončnih celic,” pravi Jože, medtem ko pokaže še, kako si je uredil triprekatno greznico. Da ne govorimo o tem, da je prestregel vsako kapljo vode. Ventil vodovoda so mu namreč zaprli na pragu brunarice.

Da je boj z gradbeno inšpekcijo Vilija žrl, se spominja tudi njegov oče Stanko. “Štiri leta se je boril za legalizacijo. Velikokrat je potarnal zaradi tega. Z ženo sva ga tolažila, naj potrpi, da bo zadeva morda šla skozi. Pa je dvomil že v naju in nama govoril, naj mu ne laževa še midva,” je pripovedoval Vilijev oče.

Inšpekcija pojasnjuje

“V postopku gradbene inšpekcije je bilo v letu 2004 ugotovljeno, da je investitor postavil počitniško brunarico večjih dimenzij, ne da bi za postavitev pridobil gradbeno dovoljenje. Gradbeni inšpektor je tako investitorju z odločbo marca 2004 naložil odstranitev nelegalne gradnje, kot je ukrep inšpektorja določen v zakonu o graditvi objektov. Investitor tudi kasneje ni pridobil gradbenega dovoljenja, objekta pa tudi ni odstranil, kot mu je bilo naloženo na podlagi zakona. Zato je gradbeni inšpektor februarju lani pričel izvršilni postopek in izdal sklep o dovolitvi izvršbe inšpekcijske odločbe, datum prisilne odstranitve objekta pa še ni bil določen,” je pojasnila Helena Lovše Vrhovec, tiskovna predstavnica Inšpektorata RS za okolje in prostor, ter dodala, da podlage, na katerih je mogoče izdati gradbeno dovoljenje, sprejema občina, v območju katere stoji objekt.

“V primerih, ko dovoljenja ni mogoče izdati (občina v prostorskih aktih določi, da gradnja ni mogoča), sledi odstranitev nelegalnega objekta.”

Kar torej zadeva pripravo dokumentov, je žogica na občini, po novem občinskem prostorskem načrtu pa bo mogoče tudi Oblakovo črno gradnjo legalizirati. A kaj, ko to Viliju, ki mu je brunarica pomenila varen dom, to nič več ne pomaga.

Je pa ob tem misel še toliko bolj grenka, ko beseda nanese na pravno državo, ki kaže svoj drugi obraz le nekaj kilometrov stran, v bližnjem romskem naselju na robu Šentjerneja. Medtem ko država po eni strani nekaterim ne le legalizira gradnjo na najbolj nemogočih krajih, celo na tujih zemljiščih, in jim za povrh še zastonj uredi komunalno infrastrukturo, pa so tisti, ki delajo in plačujejo davke, le drugorazredni državljani.

Arhiv Dolenjskega lista