N. Š.

Ko je pred leti umrl oče, sta se s sestro za kratek čas odločila, da časopisa ne potrebujeta, a sta ga leta 2008 vnovič naročila, saj je, kot pravi Franc, nekaj manjkalo. Dolenjca bereta oba, Franc in sestra.

Ko poštar prinese Dolenjca, najprej prebere, kaj se je zgodilo v njegovi občini, trebanjski. »Treba je vedeti, kaj se dogaja okrog tebe. Zato najprej preberem strani, na katerih so novice iz Trebnjega, Mirne, Šentruperta. Nato grem na kroniko. Potem grem spet delat, zvečer pa ga preberem do konca.«

Življenje eno samo delo

Odkar pomni, je njegovo življenje eno samo delo. Na kmetiji ga namreč nikoli ne zmanjka. In vsa dela na kmetiji je vedno delal ob redni službi, zato, če se ozre na svoje življenje, je do penzije prišel po hudem garanju. Glavnino delovne dobe je oddelal na železnici, »na štreki«. V vsakem vremenu, naj je bil dež, sneg ali huda pripeka. Njegovo delovno mesto ni nikoli spadalo pod tista, ki so beneficirana, saj veste, pravi, »nas, na dnu, ni nihče vzel v bran«.

Po osnovni šoli, štiri razrede je naredil v Šentlovrencu, štiri pa v Velikem Gabru, je bil eno leto v službi na pošti, nato leto dni pri Steklarju Celje, nato je prišla vojska. Prve tri mesece je služil v Somborju v Srbiji, nato pa je dobil prekomando na Vrhniko.

Kako na Vrhniko, ga vprašamo, to je pa res nenavadno, da so Slovenca poslali v Slovenijo. Franc se hudomušno nasmeje: »Veste, imam svojo teorijo, gotovo drži. Mislim, da so se zmotili. Po moje so mislili, da sem iz Trebinja, mesta v Bosni in Hercegovini. Trebnje, Trebinje … pa so me poslali na Vrhniko. Če bi mislili, da sem iz Trebnjega, me gotovo ne bi poslali skoraj domov. In nisem bil edini. Še enega fanta iz Trebnjega so naslednje leto poslali na Vrhniko.« Po vojski pa je Franc odšel v službo na Slovenske železnice in tam ostal celih 27 let, do pokoja. 

Mir, tišina in živali

Njegova kmetija, na kateri živi skupaj s sestro, imela sta tudi brata, ki pa je že umrl, je v idiličnem koncu doline, do nje se pride po makadamski cesti po gozdu. Mir, tišina in živali. Teh ima Franc kar veliko, a danes manj kot včasih. Zdaj na domačiji kraljujejo muce; Franc pravi, da sploh ne bo povedal, koliko jih ima. Ko štejemo, se številka ustavi pri deset, ampak gotovo nismo prešteli vseh. Sicer pa – saj je doma v Mačjem Dolu!

Ima tudi velikega psa, v kokošnjaku pa so zaprte posebne pasme kokoši, ki so prave zvezde, saj jih nečaki in nečakinje decembra vzamejo za žive jaslice v Šentvidu. V kokošnjaku pa so zato, ker se z njimi vse prevečkrat gosti lisica.

Iz garaže slišimo tudi gosi, ki so zaprte prav tako zaradi zvitorepke, tam pa so tudi zajci. Ostal mu je tudi en teliček, včasih pa je imel krav več. Zdaj vsega ne zmore več, ob njivi, travnikih, ki jih je treba obdelati, je dan že tako prekratek. Na vprašanje, ali ima pozimi več časa za branje ali počitek, nas nejeverno pogleda. Ne reče, da se vidi, da smo »iz mesta«, ampak samo blagohotno doda: »Dela nikoli ne zmanjka, delo je vseskozi.«

Za Francem je težko, garaško življenje. In veseli smo, da mu za nekaj kratkih trenutkov, ki si jih lahko utrga, prebiranje Dolenjskega lista popestri dan.