Martin Luzar

Med prijatelji ima posebno mesto in vlogo Nataša Dobravc - Škof, ki ji pri oskrbovanju te svojevrstne kmetije pomagajo mož Sandi, sinova Sian in Anej ter hčerka Karin. Tu je živel Pepito. Poslovil se je. Ampak njemu v čast in spomin so izbrali ime: Alpaka ranč Pepito & prijatelji.

Ob našem obisku pred dnevi so prav vsi Pepitovi prijatelji izražali iskreno dobrodošlico. Bilo je, kot da gostu vsi nekaj dopovedujejo, a kaj, ko se svet uči le človeških jezikov, živalskim pa se posveča le peščica, in potem je na svetu, kot je: živali kot da ne govorijo. Tako je v razumljivem jeziku govorila samo Nataša, kar pa je bilo preostalim prijateljem očitno kljub naštetemu v zadoščenje, saj so obisk spremljali mirno in hkrati z veliko mero zdravega zanimanja.

Ni živalski vrt

»To je kraj, na katerem lahko živali pokažejo svoj značaj, svoje potrebe, svoj način življenja. Niti približno nismo živalski vrt. Pri nas najdejo živali dom. Imamo družine živali. Živali pri nas so družinski člani, so delček moje duše,« je razložila Nataša, ki je iz tiste deklice, ki je sredi mestnega betona svojega rojstnega Maribora imela priložnost božati muce in pse ter je sanjala o alpakah in potem zrastla v sebe svojih sanj in uresničuje sanje tu na Bizeljskem, prav blizu slovensko-hrvaške meje, nekako na sredini med turističnima Podčetrtkom in Čatežem ob Savi, čisto ob glavni cesti, pa precej na samem in hkrati v vrvežu številnih skoraj vsakodnevnih obiskov ranča, ki zvenijo v slovenskem, angleškem, hrvaškem in tudi drugih jezikih.

Martin Luzar

Ranč ima dva ločena dela. V enem delu živijo skupaj alpake in mini šetlandski poniji. Na drugi strani so skupaj mini himalajske koze, mini ameriški pujsi, male kokoške, ki nesejo barvna jajca, od takih s temno rdečo lupino do takih z lupino rumeno-rjave barve. Tam je tudi Janko, petelin, maskota ranča.

Alpake

Nataša pozna značaje in navade živali na ranču. Pri alpakah vlada v družini stroga hierarhija. Čredo vodi najbolj dominantna samica. Vodja tudi brani skupino in vedno prva napade vsiljivca. Če preti nevarnost, odrasle živali obkrožijo mladiče in jih zavarujejo. Da tu ni šale, je že skusil domači pes, ki so ga alpake ocenile kot nevarnost, o čemer ga je Pepito nemudoma obvestil z lastnimi nogami.

Martin Luzar

Alpake si je želela že od nekdaj in o njih ve veliko. »Spadajo v družino kamel, živijo v Južni Ameriki, v Andih. Obožujejo nizke temperature in sneg. Alpakina volna je druga najboljša na svetu. Njena odlika je tudi ta, da ne povzroča alergij. Obstaja dvaindvajset barvnih odtenkov te volne, zato je ni treba barvati. Najbolj dragoceni sta antracit črna in srebrna barva, ampak prevladujoča barva je bela,« je le delček vsega, kar je v mestoma čustvenem pogovoru povedala Nataša, ki pravi, da imajo trenutno devet alpak, skupina pa naj bi se kmalu povečala za tri mladiče.

Pepito, ej, Pepito!

Prva alpaka je bil Pepito, po katerem so dali ranču ime. »Bil je res poseben. Na žalost imajo tudi alpake določen čas, zato Pepita ni več. Rodil se je v Peruju. Ko je bil star eno leto, so ga prodali nekomu v Švico. Bil je antracitno črne barve, zato ga je tisti iz Švice najbrž tudi kupil. Pepita se je očitno naveličal in ga je prodal v ljubljanski živalski vrt, tam pa smo ga kupili mi. O Pepitu sem napisala pravljico,« so se Nataši zasvetile oči.

Martin Luzar

Alpake in konji so ob tem, kot da hodijo poslušat, kaj pripoveduje njihova najboljša človeška prijateljica, nedaleč stran stopali do ograje, se potem porazgubili nekam na travnik in noter v svoj pokriti prostor ter spet prihajali ven. In kaj je bilo takrat bolj vabljivo za obiskovalca kot to, da stopi tja mednje, pa naj bo, kar bo.

Na svoji zemlji

Zdelo se je, kot da so alpake in konji preudarjali, ali se utegne kaj skrivati za izrečenim, njim namenjenim prijaznim neznančevim pozdravom. Pery, rojena je bila v Čilu in je kot svetovljanka zdaj glavna med alpakami na dvorišču družine Dobravc - Škof, je nekolikanj prikimala. Tako bi se lahko reklo njenemu odzivanju.

Preostali v druščini so sprejeli njeno oceno nastalih okoliščin. Glave alpak so se potem približevale obema človeškima, s tem, da je Nataša, ki je s svojimi alpakami povsem na ti, dobila v ponudbo poljub, ki ga je vajeno sprejela, »neznani obiskovalec« pa je ponujene ustnice alpak vljudno odklonil, ampak ne zaradi kakršne koli človeške vzvišenosti nad alpakami, ampak zaradi, lahko bi se reklo, pomisleka, na katere vse načine bi se lahko zapletla v končni fazi tolikšna bližina dveh neznanih si bitij iz dveh različnih bioloških vrst.

Martin Luzar

Sicer pa je nastal prav neverjeten občutek, biti kot nekdanji pastir krav in ovc v Gabrju pod Gorjanci zdaj pomešan med južnoameriške sorodnike kamel, na hitro udomačen, ovohavan in sprejet v smislu enak med enakimi.

Konji

Med tem našim druženjem so konjiči odšli na travnik zadaj. Tam se je ponujalo presenečenje. Na prostrani zeleni površini se je približeval eden izmed konjičkov. »Na stranišče gre, boste videli,« je rekla Nataša. In res je bilo tako. Konj je prišel od daleč na očitno točno »dogovorjeno« mesto »stranišča« in tam potrpežljivo poiskal mikrolokacijo »veceja«. »Kobila Zara je glavna v čredi. Ona je naučila celo čredo, da hodijo na stranišče samo na eno mesto, zmeraj na isto mesto. Tako delajo alpake, in ker so na ranču konji in alpake skupaj, se Zara zgleduje po alpakah in je uvedla tak red pri svojih,« je povedala Nataša. Ali je na svetu to splošna konjska navada, nismo ugotavljali, ampak pri tej hiši je tak hišni red.

Kozlič

Druga stran ranča je izrazila enako prijazno dobrodošlico, vključno z nekaj dvomi o namenu prihoda neznanca. Zavezan miroljubnosti je ostal tudi že omenjeni Janko, ki sicer svoje občutke ob nenapovedanem sumljivem prihodu neznancev utegne sporočiti s trdoto svojega kljuna. Prihajali so nasproti: kokoške, med njimi ena povsem črne kože, ki nese svoji barvi primerljiva jajca, koze, pujsi.

Martin Luzar

Če obstaja dobrodušen nasmeh na obrazih živali, te so ga imele. Za pujsa se je zdelo, da želi na vsak način še nekaj povedati. Če bi kaj rekel, bi nemara dejal enako, kot je malo prej Nataša. Ona je povedala: »Pujsi pri nas spijo v svojih posteljah iz penaste gume. Vsak večer jih pokrijemo z odejo. Ne zaspijo, dokler jih ne pokrijemo.« In smo spet pri tem, da živali na ranču imajo možnost izražati svoje značaje, potrebe in način življenja.

Vse to so enkrat storile kolektivno na način, ki pretrese. Umrla je kobila Hera. Ko se je poslavljala, se je Nataši rušil svet, bila je ob Heri in je pestovala njeno glavo in živali so prihajale k njima, tudi one žalovat. Ko se je potem avtomobil z mrtvo Hero oddaljeval od Alpaka ranča Pepito & prijatelji, so alpake stale ob ograji in ob ograji so stali konji in v zadnji pozdrav so vsi sklonili glave, in šele, ko je avtomobil velike boleče groze izginil za ovinkom, so odtavali na pašnik.

Martin Luzar

Prijateljstvo, to ni samo beseda v imenu ranča. To je osebno dokazal tudi kozlič to popoldne ob našem obisku. Nataša je v začetku pogovora rekla, da je kozlič do nje zelo zaščitniški, dobesedno njen varuh pred vsiljivci, oziroma, naj se sliši še tako nenavadno, tekmeci.

V taki svoji maniri, torej, se je to popoldne postavil v značilni drži med Natašo in »vsiljivca« in njegov namig je bil jasen: 'Kolega, do tu ti je, naprej ne, ali pa te bom nagovarjal le še z ošiljenostjo svojih ukrivljenih rogov.' Ignorirati tak namig bi pomenilo ne le prekoračiti mejo dostojnega obiska, ampak tudi lahkomiselno prestopiti frontno črto. Ampak v nenaelektrenem ozračju je to ljubek kozlič, cukrček, nič se bati.

Delavnice

To so podrobnosti, v splošnem pa na ranču ponujajo vodene oglede in sprehod med živalmi ter hranjenje živali, s katerimi se obiskovalci lahko tudi fotografirajo. Ranč pripravlja tematske delavnice.

Martin Luzar

»V prvem delu obiska predstavimo živali. Potem obiskovalci odidejo med živali, ker želimo, da se vzpostavi stik med ljudmi in živalmi. Ta stik se je izjemno porušil. Premalo se zavedamo dragocenosti živali. Živali nam vedno dajejo več, kot mi dajemo njim,« pravi Nataša.

Na ranču si obiskovalci lahko izdelajo spominek. »Zato si pri nas lahko naredite milo z alpakino volno. Manjši otroci, ki tega ne zmorejo, si lahko naredijo svojo alpako iz alpakine volne,« pravi Nataša.

Martin Luzar

Ko so spominki gotovi, gostitelji in obiskovalci nazdravijo s hišnim vinom, ki z imenom spominja na Pepita, in mednje pridejo tudi alpake. Zanimanje za družabnost opisane vrste je po Natašinih besedah veliko. Ekskurzije, timbildingi, obiski družin, se vrstijo. »Veseli me, da sem prihaja zelo veliko družin. Otroci v mestih nimajo takega stika z živalmi. Ogromno otrok se živali zelo boji,« pravi Nataša Dobravc - Škof. Ampak: prvi bližnji nasmeh alpake ali pujsa briše tak strah, vsak naslednji ga lahko že izbriše.