M. G.

Vreme kot naročeno, organizacija brez primere in trume pohodnikov iz vseh slovenskih pokrajin. Vmes – ob šepetu gozda – otekline, krči, utrujene mišice in lažji zvini, na koncu pa nepopisna sreča. Vse to se je vtisnilo v trajen spomin natanko 2.500-glavi množici, tudi iz Avstrije, Hrvaške, Italije in Poljske, ki je v soboto, 18. aprila, od zgodnjih jutranjih ur neutrudno stopicala po skrivnostni divjini kočevskih prostranstev.

Polovica udeležencev 12. pohoda Po medvedovih stopinjah si je izbrala ponekod ekstremno, a sanjsko, 64-kilometrsko krožno pot čez drn in strn, druga polovica pa je radosti smrekovo-bukovega gozda doživljala na 36-kilometrski razdalji. 

»Ta prostor ob upoštevanju okoljevarstvenih predpisov, zlasti zaradi motenja živali, preprosto ne prenese več ljudi. Kljub temu se je uradnemu številu pridružilo še najmanj 500 udeležencev, seveda ‘na šverc’,« je ob prihodu prvih pohodnikov – krajšo pot so prehodili v šestih, daljšo v desetih urah – povedal Tomi Gavranič, član organizacijskega odbora pohoda.

M. G.

Trasa sledi Roški pešpoti, zakoličeni pred tridesetimi leti – od Željenskih jam mimo ostankov kočevarskih vasi do Roške žage, nekdanjega središča lesne dejavnosti. V bližini so Rajhenavski pragozd in kraljica Roga, 50-metrska jelka, ter gozdni rezervat Prelesnikova koliševka z rastlinstvom mrzlega severa. Na poti je še veliko drugih zanimivosti. 

»Uživali sva v prebujajoči se naravi, ki te tako prevzame, da te noge kar same nesejo. Drugi del poti je bil nekoliko strmejši, a nama ni delal težav. Zagotovo prideva tudi prihodnje leto,« sta obljubili Črnomaljki Ana in Jožica.

Pohod utrjuje stara prijateljstva in tke nova. Boštjan Štrukelj iz Domžal, Rok Hočevar iz Šentruperta na Dolenjskem in Janez Uhan iz Trebnjega so se pred petimi leti spoznali nekje sredi gozdov, ko je bilo za njimi že več kot 50 kilometrov poti. Od takrat se redno udeležujejo pohoda, seveda na daljši razdalji, ne da bi se pred tem sploh kaj dogovorili. »Vsak pride sam, potem pa se tukaj najdemo in gremo skupaj,« pojasni Janez.

Letos so čas, ki sicer ni v ospredju, izboljšali za 11 minut. »Vsak mora vedeti, kje so njegove meje. To je idealna priložnost, da se preizkusiš in si nato vsako leto postaviš nekoliko višji cilj,« poudari Rok in v imenu vseh treh doda, da kočevske gozdove moraš doživeti – z besedami jih ni mogoče opisati.