M. L.

In točno tako je: Nežka Janc iz Sevnice, tokratna naša izžrebana naročnica meseca in sogovornica, rada bere.

Način, kako je pripravila in postavila na mizo kavo, pa daje slutiti roko gostinke – in tudi ta vtis je pravi. Nežka Janc je vso poklicno dobo delala v gostinstvu. V Novem mestu je delala v dveh Krkah; najprej v kmetijski zadrugi in potem v tovarni zdravil, obakrat v njunih gostinskih delih.

Prihajajočo v vedrem razpoloženju s pladnji naročene pijače ali s kar po tremi velikimi krožniki hrane na eni roki so se je ljudje razveseljevali in ona se je razveseljevala njih; tako ji je ostalo v najlepšem spominu tistih kar triintrideset let, ki jih je preživela v Novem mestu.

Spet doma, med svojimi

Zdaj že osemnajst let živi v Sevnici. Čeprav to ni njen rojstni kraj, se tam počuti doma, saj je blizu njena rojstna vas Arto, blizu pa je tudi sin z družino. In kaj je lepšega, ji beremo v očeh, kot doživljati uspehe svojih bližnjih: sina Romana, ki se ukvarja z gozdarstvom, vnuka Klemna, ki je inženir gozdarstva, ter vnukinje Nežke, profesorice angleščine in nemščine, in vnukinje Ane, ki je gledališka stilistka v Ljubljani.

Da ima tudi pet pravnukov in da se je najmlajši med njimi rodil 4. marca, še doda z veseljem.

Popotnica

Mlado dekle se je nekoč, kot rečeno, odpravilo iz rojstnega kraja v Novo mesto. Če je bilo to eno njenih prvih potovanj, zanj ne reče, da je bilo »nekam daleč«. Za nekam daleč je prišla priložnost pozneje. »Veliko sem potovala. Bila sem tudi na Kitajskem,« pravi. Leta 1994 je obiskala Pariz in tako dala na kraju samem duška svoji raziskovalni žilici.

»Rada berem o zgodovini, posebno o francoski zgodovini sem prebrala veliko,« pravi zaprisežena nekdanja voznica avtomobilov iste francoske znamke, peugeota, gospa Nežka, ki ji je ob spominu v pravo veselje, da zdaj potujeta sin in snaha po svetu z avtodomom. Trdi, da čas in denar, ki ga človek da za potovanja, še zdaleč nista vržena stran.

»Na potovanjih sem spoznavala svet in različne kulture,« je bila prevzeta še to popoldne, ko je sonce v kuhinjo njenega pritličnega stanovanja v ulici Heroja Maroka pošiljalo od nekje daleč močno svetlobo zahodne strani sveta.

Ej, koliko je že bilo njenih takih in manj svetlih popoldnevov po tistem, ko je nekega dne leta 1945 prišla na svojem prvem dolgem potovanju iz Nemčije, kjer se je rodila 30. novembra leta 1943 staršem izgnancem, in pozneje po tistem, ko jo je brod na Savi vozil v osnovno šolo s kranjske strani na štajersko stran, na Blanco?

Poživilo za možgane

»Treba je še kar vztrajati in sam sebi se ne smeš smiliti. Ker tako dobro, kot nam je zdaj, nam ni bilo še nikoli. Samo še zdravje je pomembno. Zdravje pa je relativno: ga imaš, ga nimaš,« je nagnjena k optimizmu.

Raje, kot da se smiliš sam sebi, beri in rešuj križanke in sudoku, ker je to krasno razvedrilo in za možgane odlično poživilo, lahko razumemo njene poglede na življenje v obdobju, ko človek postaja nekako bolj privezan na bližino doma. »Nimam rada prelahkega sudokuja, zato kupim težje,« preseneti z energijo Nežka, ki o reševanju križanke pravi hudomušno: »Če nisi preveč skregan z zemljepisom, jo boš že rešil.« Saj to je recept, pravi, tudi za iskanje pravega odgovora v različnih kvizih, ki jih tudi rada gleda.

Dolenjski list

Človek in časopis sta si lahko nerazdružljiva prijatelja ves čas, bi lahko rekli k Nežkini odločitvi nekoč pred leti, da naroči Dolenjski list. »Naročila sem ga v Novem mestu pa je šel z menoj v Sevnico. Začnem ga brati od zadnje strani proti prvi. Preberem vse. V njem najdem tudi nekaj o ljudeh, ki so mi znani.

V Novem mestu sem delala v delikatesi, pri takem delu pa spoznaš veliko ljudi in oni spoznajo tebe. In zanimivo je prebrati kaj o tem, kar ti je znano,« pravi Nežka Janc.