Belokranjka Milena Movrin iz Beti v Nemčijo: Dve domovini ene družine
Milena Movrin iz Gradca je delala v Beti in Telefunkenu v Nemčiji, kjer je živela in bila cenjena, a se pogosto vrača domov v Gradac, ki ga pogreša.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Lahko bi ostala v rojstnem Gradcu in metliški tekstilni tovarni Beti, v kateri se je zaposlila po izučitvi za šiviljo, napredovala do preddelavke v proizvodnji in imela tako kar dobro službo. Iz Bele krajine je odšla in se vanjo vrača zmeraj znova. Ob večjih praznikih, nekajkrat v letu, pride v domačo hišo v Gradcu. Prav tam smo se z Mileno Movrin (rojeno Šober) in njenim sinom Damijanom pogovarjali med njunim obiskom med letošnjimi velikonočnimi prazniki.
Šestindvajsetletna je nekega dne šla na obisk k možu Stanku v Heilbronn, ki je iz rojstne vasi Dolenjci pri Adlešičih odšel za delom v to nemško industrijsko mesto. Vrnila se je domov, da je uredila, kar je bilo treba, potem je šla v Heilbronn.
Zaposlila se je v tovarni Telefunken, kamor je potem prišel iz svoje prejšnje službe tudi mož. Z odgovornim delom in zglednim odnosom do sodelavcev je v zahtevnem nemškem delovnem okolju uživala spoštovanje in zaupanje, ki sta bila tolikšna, da so ji občasno zaupali celo nadomeščanje mojstrice.
Kot prava Nemka
»Nikoli nisem imela težav v odnosih z Nemci,« pove Milena, sin Damijan pa doda podrobnost: »Nemški lastniki hiše, pri katerih smo stanovali, so nam ob svoji odsotnosti zaupali ključ svojega stanovanja.«
K temu, da so se stvari odvile v to smer, je gotovo pripomogla njena nadarjenost za jezike. »Nemščine sem se učila iz pogovora z domačini. Najbrž mi gre dobro, saj se Nemci čudijo, da njihov jezik govorim tako gladko,« je ponosna. Pač veliko govori nemško, saj je veliko v družbi z domačini.
Sicer se Slovenci tam srečujejo med seboj. Približno desetkrat na leto imajo slovensko mašo s slovenskim župnikom iz Stuttgarta, je v dopoldnevu ene letošnjih aprilskih nedelj v Gradcu Milena Movrin svojo Nemčijo opisovala v čistem govoru Bele krajine, takem, s kakršnim je leta 1965 odšla iz sveta ob reki Lahinji v svet ob reki Neckar.
Gradac, nikoli pozabljen kraj
Čist kot njen belokranjski govor je tudi njen spomin na kraj njene mladosti v Beli krajini. Ponosna je na Gradac, kot je bil nekdaj. »Tu so domačini imeli poklice, kot so kovač, mizar, kamnosek. Bile so tri gostilne: ena za starejše, ena za mlade in ena za tiste vmes. Gradac je bil družaben kraj, ljudje so se obiskovali. Zdaj je mrtvilo.«
Leta 1939 rojena Milena Movrin pogreša nekdanjo vas.
Grad
Nekaj, brez česar Gradac ne bi bil Gradac, je grad. Movrinova ga imata rada. Damijan je med pogovorom položil na mizo revijo Slovenk in Slovencev na avstrijskem Štajerskem z naslovom Signal/Znak. Prav v tej Damijan piše o gradaškem gradu, to besedilo pa temelji na njegovem predavanju o portretnem slikarju Adolfu Pirschu, ki se je rodil v tem gradu. Predavanje je zanimivo tudi zato, ker ga je imel 26. januarja 2016 v Slovenski čitalnici Štajerske deželne knjižnice v avstrijskem – Gradcu.
»Moji starši izhajajo iz Bele krajine v Sloveniji. Mama je bila rojena celo v istem kraju kot Adolf Pirsch, v Gradcu, blizu istoimenskega gradu. Kot fanta, rojenega in odraščajočega v južnonemškem velemestu Heilbronn, zaznamovanem z industrijo, me je ta slikoviti grad z lepim parkom v okljuku reke Lahinje privlačil enako silovito kot naravne lepote Bele krajine.
Po očetovi smrti sva se z materjo začela dejavno zavzemati za prenovo gradaškega gradu. S številnimi objavljenimi pismi časopisom in revijam ter z dopisi pristojnim uradom (od katerih so bili nekateri tudi objavljeni) nama je uspelo doseči, da so o problematiki propadajočega gradu in grajskega parka naposled poročali vsi slovenski mediji, vlada pa je naredila vsaj prve korake k ohranitvi gradu,« je v svoj esej v reviji Signal/Znak zapisal Damijan Movrin.
Železarna
Grad je 12. aprila leta 1856, torej pred 170 leti, pridobil v last avstrijski industrialec pl. Franz Friedauski ml., ki je kot lastnik gradaške železarne, zgrajene leta 1868 in opuščene leta 1883, tudi upravljal rudnik rjavega premoga Kanižarica. V grad je postavil sedež uprave železarne, piše Damijan.
V čas živega gradu in gradaškega fužinarstva smo se to dopoldne zlahka preselili v mislih in besedah in še drugače. Damijan je namreč postavil na mizo za pest veliko gmoto zemljine. »Iz tega so pridobivali železo. Rudo najdete na gradaškem koncu kar po njivah,« je pokazal na krhko rjavo svetlikajočo se kepo, kakršne so se nekdaj v plavžu gradaške železarne spreminjale v grodelj.
Z naštetimi in številnimi drugimi stvarmi se neminljivo prepletajo desetletja Gradčanke Milene Movrin, njenega zdaj žal pokojnega moža Stanka in njunih sinov Damijana in Andreasa. Ta njihov čas je v znamenju dveh domovin: Slovenije ter Nemčije in Avstrije (Damijan namreč zdaj živi v avstrijskem Gradcu).
Vrvež Heilbronna in »divja voda« reke Neckar ter mir belokranjskega Gradca in spokojna reka Lahinja, ki je le nekaj korakov oddaljena od Movrinove gradaške domačije, se zlivajo v eno, v neko življenjsko radost in silo, ki ju Milena Movrin in njena sinova čutijo tako doma v deželi belih brez kot prav tako doma v deželi Baden-Württemberg. Milena se je v prvo rodila, v drugo jo je usoda vodila drugače.
Saj tega meseca še ni konec
»Samo na obisk sem šla v Nemčijo. In me vpraša prijateljica: ‘Kaj nisi rekla, da greš samo za en mesec?’ Pa ji rečem: ‘Saj tega meseca še ni konec,’« se zasmeje Milena Movrin, ki si ves čas želi, da bi Gradac spet zaživel.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
