M. G.

Ne le, da je rojen pod srečno zvezdo, Sodražan Aljaž Vesel, ki je lani dopolnil 36 let, pod njo tudi žari, naj bo to na opernih odrih prestižnih evropskih mest ali v domačem kraju, kamor zavije večkrat na leto.

»Ne bom rekel, da se v Sodražico vračam iz domotožja, saj vezi z rojstno dolino nikoli nisem pretrgal. Včasih se v hipu odločim, sedem v vlak ali letalo in že sem med domačimi,« pravi. Ob tem poudari, da tudi njegov glas – tenor – občasno potrebuje premor. Do razmer v kulturi ostaja kritičen: »Kultura se izgublja v vonju denarja. Umetniki so pogosto v rokah menedžerjev, ki postanejo gospodarji tvoje osebnosti.« 

FB

Od elektrotehnike do Züricha

V Švico se je iz Ljubljane odpravil pred šestnajstimi leti, po končani srednji elektrotehniški šoli. Pred tem je eno leto obiskoval Konservatorij za glasbo in balet. Na Züriški visoki šoli za umetnost (Zürcher Hochschule der Künste) je opravil sprejemni izpit – med stotimi kandidati z vsega sveta je bil med osmerico, ki je bila sprejeta v prvi letnik. Ko je leta 2014 diplomiral, se je zavedal, da je šele na začetku poti, zato je študij nadaljeval in leta 2017 magistriral iz koncertnega petja, dve leti pozneje pa še iz glasbene pedagogike.

Zatem se je preselil v nemški Dresden in nastopal na številnih odrih v Švici, Sloveniji, Franciji, Italiji, Avstriji, Nemčiji, Srbiji, Črni gori in na Hrvaškem. »Tujina te postavi na stvarna tla. Predvsem pa ti da vedeti, da si zamenljiv v vsakem trenutku. Šteje zgolj kakovost,« pravi zgovorni Sodražan.

FB

Življenje med velikimi odri

Preteklo leto je bilo zanj zelo uspešno. Poleg opernih predstav posebej izpostavlja koncert s Tomažem Sevškom ob 20. obletnici postavitve novih orgel v rodni Sodražici in tradicionalni prednovoletni koncert Glasbeni zakladi v Ribnici, medtem ko je na tujem s sopranistko in partnerico Marie-Audrey Schatz sodeloval tudi pri snemanju nove skladbe znanega nemškega raperja Marteria.

»Snemanje je potekalo v Berlinu in je bilo neverjetna izkušnja. Skladba naj bi izšla aprila,« navdušeno pripoveduje. V teh dneh se pripravlja na prav poseben koncert z Ribničanom Domnom Kljunom, predlanskim zmagovalcem šova Slovenija ima talent, debitiral bo tudi v vlogi Tamina v Mozartovi Čarobni piščali.

Odločitev za vrnitev domov

»Če si postaviš cilje in se lotiš dela, je domotožje potisnjeno na stranski tir. Ostaneš tam, kjer imaš v rokah najdebelejšo rezino kruha,« je Aljaž govoril še do lani, ko še ni resno razmišljal o vrnitvi v domovino. Preobrat se je zgodil nepričakovano – v pogovoru njegove partnerice s prijatelji, ki mu je ostal v spominu. Na vprašanje, ali se nameravata preseliti v Slovenijo, je namreč odgovorila: »Jaz bi se že, ampak Aljaž še ni čisto prepričan.«

Kot pojasnjuje danes, je bila prav ta izjava povod za temeljit razmislek. »Marie-Audrey je Francozinja, a si življenja ne more predstavljati drugje kot v Sodražici, z družino in najinimi prijatelji. Od prvega trenutka, ko je bila v Sloveniji, se je zaljubila vanjo. Po tehtnem premisleku sva se odločila, da se letos poleti preseliva v Sodražico. Na to odločitev sem zelo ponosen in verjamem, da bo najboljša za vse,« pravi poln veselja.

M. G.

Trda šola profesionalizma

Kaj mu je dala tujina? Predvsem pomembno osebno in poklicno širino. Švica mu je bila kot študentu klasičnega petja zelo naklonjena, saj ponuja številne projekte, v katerih je sodeloval že med študijem in nabiral dragocene odrske izkušnje. Prav tam je leta 2013 debitiral na uglednem züriškem opernem festivalu in do konca študija ustvaril več pomembnih opernih vlog.

Decembra je imel včasih tudi do dvajset nastopov. »Nekoč sem v dvanajstih urah nastopil kar trikrat – enkrat v Baslu in dvakrat v Zürichu,« se spominja in dodaja, da je bil del prve generacije na novo odprte akademije v Zürichu, ki je takrat veljala za eno najsodobnejših glasbenih izobraževalnih okolij.

Od leta 2013 je petje tudi poučeval in imel tudi do petindvajset učencev. Po končanem študiju je začel delovati v operni hiši v Nemčiji, kjer je na lastni koži občutil, kako je delati v državi z največjim trgom opernih pevcev v Evropi. Tam je približno osemdeset gledališč s stalnim solističnim ansamblom, zato je konkurenca izjemna. Kot pravi, se moraš v takšnem okolju vsak dan znova dokazovati in se nenehno truditi za umetniško in osebnostno rast – tudi zunaj opernega odra.

Toplina maminega kraja

Že od mladih nog se je vsaj enkrat na leto odpravil na počitnice v Belo krajino. »Hrast pri Jugorju je rodni kraj moje mame, zato je moje otroštvo polno lepih spominov na to čudovito pokrajino. Tam sem imel babico, deda, teto in njenega moža ter pozneje tudi dva bratranca.« Seveda ni manjkalo prijateljev, s katerimi so se podili po vasi. »Bile so to lepe počitnice,« pripoveduje. 

V spominu mu je ostalo tudi, kako so se ljudje ob trgatvi ali kolinah znali povezati in stopiti skupaj, da je bilo vse, kot mora biti. Ko je bil starejši, je tudi sam z veseljem priskočil na pomoč. »Tam je bilo vedno malo prej toplejše in bolj zeleno kot pri nas,« se še danes spominja topline mamine rojstne vasi.

Stikov z Belo krajino ni nikoli prekinil, niti v času bivanja v tujini. Tudi danes, ko dedka ni več med živimi, skuša uskladiti urnik in najti čas za obisk, kadar je v Sloveniji. Ne uspe mu vedno, a kadar mu, so ti trenutki zanj še posebej dragoceni. V prihodnje jih bo gotovo več, saj se bo po šestnajstih letih bivanja v tujini skupaj z življenjsko sopotnico za stalno vrnil v domovino.

Arhiv DL