M. G.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pred več kot stoletjem in pol sta se na Manhattnu po naključju srečala rojaka z območja nekdanje Jugoslavije: znameniti srbsko-ameriški znanstvenik in izumitelj Mihajlo Pupin (1854–1935) in Slovenec Mihael Lukanič (1820–1912), doma iz Močil pri Starem trgu ob Kolpi. Pupin je takrat štel dvajset let. Njuno prijateljstvo bi danes najverjetneje ostalo pozabljeno, če ga ne bi opisal v avtobiografiji Od pastirja do izumitelja.

Zgodbo je po več kot sto letih iz arhivov izbrskal Boris Belingar, slovenski rojak iz Beograda, in jo predstavil v knjigi Neznanec z Manhattna. Predstavitev v Starem trgu ob Kolpi, v neposredni bližini Lukaničevih rojstnih Močil, je bila zato še posebej simbolična in je pritegnila veliko pozornosti.

Belingar je povedal, da ga je v raziskovanje Pupinovega življenja in povezave z Lukaničem pripeljalo naključje. Sprva se je ukvarjal z drugo zgodbo, nato pa naletel na fotografijo pravoslavnega duhovnika Vase Živkovića. Med raziskovanjem je ugotovil, da je Živković finančno podpiral mladega Pupina in mu pomagal pri šolanju. To ga je spodbudilo k podrobnejšemu branju Pupinove avtobiografije. »In potem se je zgodba začela odpirati,« je povedal.

Pozabljeno prijateljstvo v New Yorku

Pupin je zapisal, da je bil Lukanič njegov najdragocenejši prijatelj iz prvih in težkih let bivanja v Ameriki, »pravi Slovenec, tako po rojstvu kakor tudi po miselnosti«. Spominjal se je tudi slovenskih krošnjarjev, ki so prihajali v njegov rojstni Idvor. Med njimi je bil v mladih letih tudi Lukanič, ki je s težko krošnjo hodil po Banatu od vasi do vasi in prodajal suho robo. Gostoljubnost, ki jo je nekoč našel pri Pupinovi družini, je pozneje v New Yorku večkratno povrnil mlademu Pupinu.

Njuni poti sta se čez leta znova prekrižali na drugi strani Atlantika. Pupin je na trgovini zagledal priimek Lukanič in pomislil, da je našel rojaka, s katerim bo lahko govoril srbsko. Ko sta spregovorila, je ugotovil, da je trgovec Slovenec – in pravzaprav stari znanec.

»Če Pupin tega ne bi zapisal, mi za to danes sploh ne bi vedeli,« je poudaril Belingar. Še bolj nenavadno je, da se po izidu avtobiografije leta 1923 skoraj nihče ni podrobneje ukvarjal z Lukaničevo zgodbo.

Belingarjevo raziskovanje je zato pomembno tudi za lokalno zgodovino Poljanske doline: iz skoraj pozabljene omembe v znameniti avtobiografiji je izluščil življenjsko zgodbo človeka, ki je iz majhne belokranjske vasi odšel v svet in se v New Yorku znašel ob enem najpomembnejših znanstvenikov svojega časa.

Pupin pomagal tudi Slovencem

Ob predstavitvi je Belingar spregovoril tudi o Pupinovi vlogi pri prizadevanjih za določitev meja po prvi svetovni vojni. Zaradi svojih poznanstev v ZDA, tudi z ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom, je imel dostop do vplivnih članov ameriške delegacije na pariški mirovni konferenci. Po Belingarjevih besedah je to pomembno vplivalo tudi na prizadevanja glede slovenskega ozemlja, ki ga je želela dobiti Italija. Zato bi morali o Pupinu govoriti ne le kot o znanstveniku, ampak tudi o človeku, ki je pomagal Sloveniji in Slovencem.

Pupin je v avtobiografiji zapisal, da ga je marca 1919 Nikola Pašić povabil v Pariz, kjer naj bi pomagal jugoslovanski delegaciji pri stikih z Američani. Pašić mu je pojasnil, da Italija povzroča velike težave pri vprašanjih Dalmacije, Istre, Kranjske in Koroške ter da je ameriška pomoč zelo pomembna. Pupinovo ime je po njegovih besedah že pomagalo pri ameriških delegatih v sporu z Romunijo glede Banata.

Pupin je ob tem zapisal tudi osebno misel: ko je izvedel, da vprašanje Kranjske in Koroške še ni rešeno, je začutil, da se mu ponuja priložnost, da se vsaj nekoliko oddolži Lukaniču in profesorju Kosu, Slovencu, ki ga je učil v Pančevu. Oba sta, kot je zapisal, »dvignila Slovenijo v moji hvaležni duši na visoko mesto«.

Za avtobiografijo Od pastirja do izumitelja je Pupin leta 1924 prejel Pulitzerjevo nagrado.