L. M.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Jure Kozmus znanje vidi kot vrednoto in priložnost. Učenje zato doživlja kot priložnost in s takim pogledom na stvari je obiskoval Gimnazijo Brežice. Letos jo je končal kot diamantni maturant; naziv si je prislužil po uspešnem ugovoru na oceno pri angleščini, pri kateri mu je sprva zmanjkala le ena točka. Gimnazijsko obdobje dojema kot čas intenzivne osebnostne rasti in učenja delovanja v skupnosti, izobraževalno pot pa po Zoisovi štipendiji in vrhunskih maturitetnih rezultatih nadaljuje na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Za ta študij se je odločil nedvomno tudi zato, ker svojo željo po znanju prepleta s svojim zrelim prepričanjem, da je ena najvišjih vrednot pomoč sočloveku v stiski. »Medicina se mi zdi stičišče mojih interesov. Na splošno me zelo privlači naravoslovje, rad delam z ljudmi, hkrati pa bi rad tudi nekaj prispeval družbi in ji na neki način vrnil to, kar mi daje,« pojasnjuje svojo odločitev.

Želja po študiju medicine mogoče v posameznih primerih izhaja iz občutka, da je to »modno«, nekateri mogoče v tej profesiji vidijo zase nekaj prestižnega. Kaj meni o tem? »Na študij medicine ne grem zaradi tega. Rad bi delal v javnem zdravstvu, ker se mi zdi, da je to neka dobrina, ki bi jo družba morala zagotavljati vsakemu, ne glede na njegov socialni položaj. Zdravje je osnova za kakovostno življenje in blaginjo vsakogar.«

Že v osnovni šoli

Juretova odločitev za zdravniški poklic ni od včeraj. »Že v osnovni šoli sem se odločal v to smer, ker mi je bilo naravoslovje tako zelo blizu in me je pritegnilo. Potem sem nekako ugotovil, da je medicina mogoče res področje, ki me zanima najbolj in ki je hkrati tudi družbeno potrebno. Vedno se mi je zdelo to, da bi lahko nekomu pomagal v stiski, v bolezni, res tako izpolnjujoče delo. Rad bi imel delo, ki bi mi bilo izziv in bi mi hkrati dalo zadoščenje,« pravi.

Gimnazija v lepem spominu

Na štiriletno šolanje na brežiški gimnaziji ohranja zelo lepe spomine, pri čemer v ospredje postavlja pozitivno vzdušje, trdna prijateljstva in odnos profesorjev.

»Brežiška gimnazija mi bo gotovo ostala v lepem spominu, predvsem zaradi ljudi, s katerimi sem tam preživel ta čas – sošolcev, vrstnikov in tudi profesorjev. V teh medsebojnih odnosih smo se vsi precej spremenili in osebnostno razvijali. Saj ni bilo vedno lahko, gimnazija je zahteven program, ampak zdi se mi, da je vedno vladalo neko pozitivno vzdušje. 

Osebni arhiv

Šola mi je vedno nudila podporo tudi pri dodatnih dejavnostih. Pri poletnem raziskovalnem delu mi je bila profesorica Strnad vedno mentorica, pri geografiji pa se je profesor Špiler z menoj veliko pripravljal na geografsko olimpijado – lani na svetovno, letos pa na evropsko. Tako da res ne morem reči, da so v brežiški gimnaziji zatirali moj potencial ali kaj podobnega,« pohvali profesorski zbor Gimnazije Brežice pod vodstvom ravnatelja Uroša Škofa.

Bron v Bolgariji

Čeprav je bil gimnazijski program zahteven, je Jure vedno našel čas za druženje s sošolci in dodatno udejstvovanje na več področjih. Med šolanjem se je redno udeleževal tekmovanj iz kemije, geografije, nemščine in iz slovenščine. Izjemne uspehe je dosegal pod mentorstvom omenjenega profesorja geografije Boštjana Špilerja, pri čemer se še posebej rad spominja udeležbe na mednarodni geografski olimpijadi v Bangkoku in osvojenega bronastega priznanja na Evropski geografski olimpijadi v Bolgariji, na kateri sta Slovenijo zastopala skupaj z bratom dvojčkom Samom.

Uspeh mladih geografov

Brežičan Jure Kozmus na evropski geografski olimpijadi osvojil bron

Osebni arhiv

Svet v žepu

Ob tekmovanjih je bil Jure med drugim aktiven v projektu Šola, ambasadorka Evropskega parlamenta, v katerem so z vrstniki urejali infotočko, spletno stran in profil na družbenih omrežjih ter organizirali dogodek ob dnevu Evrope. Rad se spominja tudi številnih ekskurzij po Evropi.

»Bili smo kar na veliko koncih. Po Sloveniji smo obiskali okolico Gorice, bili smo v Trstu in tistem območju zamejskih Slovencev, v Celovcu in območju koroških Slovencev, na Dolenjskem, bili smo v Švici, Lihtenštajnu, v Barceloni, Lizboni. Res kar bogato. Gimnazija nam je ponujala res veliko možnosti, veliko vsega smo videli.

Po Sloveniji so bile ekskurzije obvezne, v tujini izbirne, a po kar ugodni ceni. Velika zahvala gre našim učiteljem, ki so zelo veliko organizirali sami. Ne samo pri ekskurzijah, tudi sicer so vsi delali s srcem,« jih pohvali.

Zlasti omenjena tekmovanja v tujini so bila Juretu priložnost za primerjave slovenske s šolo v tujini. »Naše šole so res vrhunsko opremljene. Bili smo v Bolgariji, ki je tudi v Evropski uniji že nekaj časa, ampak njihove šole so z našimi neprimerljive,« ugotavlja.

Violina in lopar ter družba

Šola je v življenju dijaka zelo pomembna, tudi za Jureta, kot rečeno. Ampak našel je čas tudi za konjičke: za glasbo, šport, kulturo, za družbo sošolcev. »Igral sem violino. Devet let sem hodil v glasbeno šolo, igral sem v orkestru. Zdaj sem to leto malo pustil, ker mi je zmanjkovalo časa. Igranje instrumenta, pravi, mu je prineslo delovne navade, vztrajnost in stik z umetniškim ustvarjanjem.

Igra tenis, kolesari in hodi na bližnji hrib Grmado. Poleg tega na potovanjih obišče galerije in muzeje, obiskuje gledališke predstave z abonmajem v Kulturnem domu Krško.

Osebni arhiv

Pri svojih dejavnostih je skoraj vedno v družbi. Na tenisu, kolesarjenju in na izletih je najpogosteje skupaj z bratom dvojčkom Samom. Z njim, družino ali s prijatelji se odpravlja tudi na dopuste in potovanja, vsaj enkrat tedensko pa je, če le utegne, v domačem mestu v krogu prijateljev.

Motivacija

Od kod mu motivacija (potreboval jo je, pač)? »To so gotovo moji starši. Pri nas doma je znanje res vrednota. Starši zelo podpirajo naju z bratom pri najinem šolanju tako in drugače. Obenem se mi je zelo veliko stvari v šoli zdelo zanimivih.

In ne bi rekel, da sem se učil za oceno. Gotovo sem se učil pred testi, to je jasno, ampak nikoli nisem kalkuliral, koliko se moram naučiti, da bom na koncu imel zaključeno pet. Nikoli se mi ni bilo težko učiti. V vsem sem videl priložnost, da se naučim česa novega,« spregovori še o neki posebni radovednosti.

Osebni arhiv

Počitnice po maturi

Z živim spominom je še v gimnaziji, s pričakovanji in domala z enim korakom je v študiju. Za oddih po maturi pa je bil na nekaj različnih počitnicah.

»Bila sva z bratom na Irskem in v Švici, s prijatelji smo šli za nekaj dni jadrat in na Jadran. Zdaj pa oba z bratom počitniško delava, brat v Krki, jaz na Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Septembra bom verjetno šel še z družino za kak dan na morje. Potem pa se bo počasi že začel študij,« pravi v pričakovanju nečesa novega, a vsekakor tistega, pri čemer vidi svojo prihodnost in, bi rekli, kjer glede na njegov pogled na stvari njega vidi prihodnost.