M. Ž.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Optimizem, moč duha, vztrajnost in neverjetna volja. Vse to združuje Marko Glogovič iz Studenca pri Trebnjem. Nekoč je bil strasten rekreativni športnik, ki je premagoval gorske prelaze s kolesom in plaval maratone, danes pa je paraplavalec in državni prvak. Pred kratkim je prejel priznanje za športnika leta občin Trebnje in Mirna po izboru navijačev in športni znak, ki ga podeljuje komisija.

Priznanja podeljena

Športniki leta občin Trebnje in Mirna so ...

»Vse življenje sem se ukvarjal s športom,« svojo pripoved začne 50-letni Marko. V mladosti je do 18. leta treniral rokomet v rojstni Dobovi, pozneje rekreativno igral mali nogomet, v zgodnjih srednjih letih odkril tek in uspešno pretekel polmaraton, se začel ukvarjati tudi s plavanjem in premagoval razdalje na plavalnih maratonih od otoka Ugljana do Zadra ter v Kopru. Preizkusil se je tudi na nekaj triatlonih kot plavalec v štafetnih ekipah.

Osebni arhiv

Njegova velika ljubezen je bilo tudi kolesarstvo, ki pa je bilo zanj žal tudi usodno. S kolesom je med drugim prevozil skoraj celotno Slovensko turnokolesarsko pot in se povzpel na naše najvišje prelaze, kot so: Mangart, Vršič in Snežnik, kolesaril po različnih koncih države, se z njim večkrat vozil tudi v službo.

Trenutek, ki je spremenil vse

16. julij 2019. To je dan, ki je za vedno spremenil tok njegovega življenja. Po službi, takrat je slabi dve leti delal v Komunali Trebnje, se je Marko s cestnim kolesom tako kot že večkrat odpravil proti Ljubljani, kjer je v popoldanski izmeni delala njegova soproga Helena. Pri Polici pri Grosupljem je vanj čelno trčil pijan voznik, ki je v ovinku izgubil oblast nad vozilom.

»Rekli so mi, da mi je samo kolesarska čelada rešila življenje,« pripoveduje Marko. Kljub temu so bile poškodbe izjemno hude: pretres možganov s krvavitvami in z oteklino, zlomljeno lobanjsko dno, izpah čeljusti, odprt zlom roke, deloma zdrobljeno zapestje, izpah levega kolka, napočeni dve vratni vretenci … »Še sreča, da nista bila zlomljena, saj bi bil potem tetraplegik,« doda.

Samega dogodka in naslednjih treh mesecev življenja se ne spominja. »Vse, kar vem o nesreči in tednih, ki so sledili, so mi povedali drugi,« pojasni. Bolj v megli je tudi kakšno leto pred nesrečo, zato pa je, kot pravi, jasno kot beli dan vse, kar se je zgodilo pet, deset in več let nazaj. »Če se tehnično izrazim, bom tako rekel: hard disk je preživel, RAM je pa uničen,« slikovito opiše Marko.

M. Ž.

Dolga pot nazaj

Okrevanje je bilo dolgo in naporno. Osemnajst dni je bil v komi. »V bolnišnici sem bil kot ena ikebana,« se danes pošali. Humor je ena izmed lastnosti, ki ga je in ga še krasi, ko se spopada z novimi izzivi. »Cevke v nosu, v ustih, infuzija, transfuzija, senzor za merjenje pritiska v glavi, katetri …«

Po mesecih v ljubljanskem kliničnem centru in v Splošni bolnišnici v Novo mesto, od tu so tudi prvi megleni spomini, je bil sredi oktobra premeščen na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča. »Ko sem prišel na Sočo, sem bil v ležečem položaju. Nisem se mogel premikati, ležal sem na postelji in v plenicah,« opisuje svoje stanje. Bila ga je le kost in koža, tehtnica je pokazala komaj 59 kilogramov.

Sledili so meseci trdega dela s fizioterapevti, z logopedinjo in s psihologinjo. Z izjemno vztrajnostjo in voljo se je začel postavljati na noge. »Najprej sem se presedel v invalidski voziček, kar je pomenilo, da sem lahko sam uspel priti do stranišča in s tem je bilo konec plenic. Dve leti sem bil odvisen od invalidskega vozička, nato pa sem počasi začel hoditi z berglo in sčasoma s palicami, zdaj pa sem tudi brez njih,« pripoveduje.

Največja posledica nesreče, s katero se bori še danes, je poškodba možganov. »Pri meni ni več nobene avtomatike. Ob vsakem gibu moram razmišljati, sploh pri hoji. Za vsak korak pride ukaz iz glave,« pojasni.

Osebni arhiv

Markov športni duh ni zamrl

Kljub vsemu se Marko ni nikoli predal malodušju. »Da bi obsedel – ne, to pa ne. To je del mojega karakterja. Najlažje bi bilo ležati na kavču, reči ne morem in preklinjati usodo, zakaj se je to moralo zgoditi prav meni. Kar je bilo, ne morem več spremeniti. Lahko pa se samo potrudim, da bo boljše,« pove odločno.

Tako želi čim več stvari narediti sam in raje izbere težji način, saj je to, meni, tudi način rehabilitacije. »Ko me kdo vpraša, ali bom kaj zmogel, mu odgovorim, da ne vem, bom pa poskusil in bom videl. Grem korak za korakom.«

Ta njegov neuničljiv duh ga je ponovno pripeljal v vodo, ki mu je že pred leti pomagala pri težavah s hrbtenico. Najprej je le hodil po bazenu, čez čas je poskusil zaplavati. »Bilo je kar komično, ker sem se vrtel v krogu. Poškodovana roka je naredila manjši zavesljaj od zdrave roke,« se nasmehne. V začetku maja lani se je pridružil Športnemu društvu Plavalček iz Leskovca pri Krškem in začel redno trenirati.

Že po mesecu dni je na državnem prvenstvu v plavanju za invalide, ki je v Brestanici potekalo v sklopu 10. Mednarodnega Plavalčkega mitinga v plavanju za invalide, v svoji kategoriji gibalno oviranih (klasa SB6) na 50 metrov prsno postal državni prvak. »Rad se pošalim, da sem moral 49 let živeti na tem planetu, postati invalid in na eni tekmi zmagati, da sem postal državni prvak,« pove v svojem humornem slogu. Naslednje državno prvenstvo bo kmalu, 6. junija. Kot član društva, ki ima svojo podružnico tudi v dolenjski prestolnici, je letos na razglasitvi športnik leta v Novem mestu prejel županovo priznanje.

M. Ž.

Vsak dan aktiven

Markovo življenje je danes zapolnjeno s treningi in terapijami. Dvakrat tedensko ima trening plavanja na bazenu Novo mesto, obiskuje fizioterapije, telovadbo v fitnesu in vaje pri terapevtu, poleg tega pa se vsak dan odpravi na sprehod. Vsaka dejavnost je zanj rehabilitacija.

Tekmovanja, udeležil se je tudi nekaterih v sosednji Hrvaški, so zanj tudi čustven izziv. »Ko vidim ljudi brez rok, brez nog, kako plavajo kot gliserji po vodi … Vsega občudovanja in spoštovanja so vredni. Še preden pridem v vodo, imam solzne oči,« prizna.

Arhiv ŠD Plavalček

Zaveda se, kaj vse je z nesrečo izgubil. Pogreša svojo službo geodeta, za katerega pravi, da je najboljši poklic na svetu in bi se vnovič odločil zanj, če bi bil na začetku študijske poti. »Polovico delavnika si v pisarni, drugo pa v naravi, kar je odlična kombinacija.«

A Marko Glogovič je zazrt v prihodnost. S podporo ljubeče soproge Helene, preostale družine in osebne asistentke se bori iz dneva v dan. »Zelo se trudim, da bi čim prej postal čim boljši približek 'normalnemu' stanju. Mogoče beseda 'normalen' ni najbolj posrečena, a me verjetno razumete, kaj želim povedati.« Da, razumemo ga.