Štajerski tednik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

In prišel je še en prvi šolski dan, kot že toliko njih prej. Šestletni mulci z rumenim flekom od jutranjega jajčka in tri številke prevelikim šolskim nahrbtnikom prvič zakoračijo čez prag hrama učenosti. Namesto soka iz tetrapaka in slikanice o krasni novi šoli pa jim v roke potisnejo izvod Ustave Republike Slovenije. Uf, lepo, vizionarsko, zgledno, a hkrati tako brezmejno in spektakularno nesmiselno, da bi človek najraje preveril, ali sanja.

Kaj točno bo povprečen prvošolec naredil z najvišjim pravnim aktom naše države? Če imamo srečo, bo iz njega zložil avionček in ga med poukom lansiral v učiteljico ali pa bo v napadu ustvarjalnosti na 15. člen z voščenko narisal Ronalda.

Revija Zarja

Bodimo iskreni, kaj šestletnik ve o členu, ki ureja pristojnosti državnega zbora? Komaj razume, zakaj si mora umiti zobe in zakaj pes ne sme lulati po kavču. Tudi če naj bi bil ta izvod ustave nekakšna popotnica za celotno šolsko pot in kasnejše odraslo življenje, bodimo realni glede njegove življenjske dobe. Preden bo ta otrok sploh razvil miselne sposobnosti za razumevanje ustavnega prava, bo ta knjižica preživela vsaj dve razlitji kokakole v šolski torbi, vsaj eno generalno čiščenje otroške sobe in neizogiben spopad z mlajšim bratom, ki nujno potrebuje papir za barvanje.

Do devetega razreda bo večina teh državotvornih izvodov že davno končala v lokalnem zabojniku za papir ali pa na knjižni polici nekje med mediteranskimi recepti in priročnikom za vrtnarjenje. Če torej stavimo na to, da bo šestletnik knjigo zvesto hranil na nočni omarici do svoje polnoletnosti, ko jo bo končno vzhičeno prebral pred prvimi volitvami, potem na ministrstvu ne gojijo le domoljubja, ampak tudi izjemno prefinjen smisel za znanstveno fantastiko.

Poteza ima seveda prepoznaven ideološki podpis politike, ki v svojem neusahljivem hrepenenju po razvijanju narodne zavesti občasno zadene ob zid lastnega absurda.

Č. G.

A paradoks je v tem, da je njena skrb v osnovi zelo legitimna. Slovenski jezik, naša kultura, tradicija in tisto malo lokalne identitete, ki nam je še ostala, so danes pod resnim udarom. Pa ne od tujih ideologij, ampak pod tisočtonskim pritiskom TikToka in Happy Meala. Naši otroci prej govorijo sočno angleščino iz algoritmičnih videov kot pa pravilno slovenščino.

Domoljubje in državljanska vzgoja sta torej nujna, a deljenje suhoparnega pravnega besedila prvošolcem je popolnoma kontradiktorno in neproduktivno. Če želiš otroku priskutiti idejo o državi, mu za dobrodošlico podari najbolj dolgočasno branje na planetu.

Če hočemo, da bodo naslednje generacije dejansko imele rade to deželo, jim ne delajmo birokratskih pridig. Dajmo jim zgodbe o lokalnih junakih, peljimo jih v gozd, poslušajmo kakovostno slovensko glasbo, pokažimo jim, zakaj je ta kos zemlje pod Alpami lepši od instagramskih filtrov.