Arhiv Dolenjskega lista

Kiparka Frančiška Petelinšek – Baka se je rodila 2. aprila 1909 leta v Pongracu pri Celju. Leta 1930 se je odselila v Dugo Reso pri Karlovcu, kjer je bila do upokojitve tekstilna delavka. Drobno kiparko z dobrohotno in nežno dušo so vsi njeni prijatelji in stanovski tovariši, pa tudi drugi, spoštljivo in ljubkovalno klicali Baka (babica). Med njenimi prijatelji je bil tudi sevniški umetnik Rudi Stopar, ki je ob prazniku žena pripravil v Oknu Radogost na sevniškem gradu razstavo nekaterih njenih del, edinstvenih stvaritev iz zlate dobe naivne umetnosti na Hrvaškem, kjer je bila ta rojena pred 2. svetovno vojno.

Frančiška Petelinšek je v svojem času postala simbol predane ženske ustvarjalnosti in delovne vneme. Za Bakina dela se zdi, kot da bi lebdela v zraku, kot da jo je izrezala roka časa in ne človeka. Podobno izraznost lepot, ki je dom čutečih in mitskih kultur skozi človeštvo, so častilci umetnosti v Oknu Radogost že videli in čutili ob razstavah o afriški in inuitski prvinski umetnosti.

Baka je kiparsko skicirala ljudi, ki jih je srečevala v svoji okolici. Ni skušala ujeti njihove zunanje prepoznavnosti, ampak njihova čustvena stanja. Po Stoparjevih besedah nam je odkrila, da lahko čisto navadni ljudje v kipih postanejo nesmrtni. Kipi predstavljajo ljudi, ki so naturalistični in sveti hkrati. Gre za osebe s ceste, ki jim je dodala nevidno avro in nanje pripela nevidno dušo.

Baka tretjič prihaja med Sevničane

Baka tretjič prihaja med Sevničane. Leta 1970 je imela ob mesecu kulture, v obdobju dveh praznikov od 8. februarja do 8. marca, razstavo v Jutranjki, nato pa jo je gostila še Galerija v oknu Elektrotehne. Od takrat je v Sevnici razpršenih kar nekaj njenih skulptur. Skromna, kakor je bila, je razmeroma skromna tudi bera njenih samostojnih in skupinskih razstav. Ni se gnala za njimi, kar pa jih je bilo (okoli 30), so bile, po Stoparjevih besedah, vse veliki razstavni biseri.

Z grdim, nespretnim nožem je izdelala vse svoje skulpture

Prvi kip izdelala ob koncu leta 1962. Deset dni pred tem dogodkom je našla ob progi nož z aluminijastim ročajem in rezilom malo daljšim, kakor so noži jedilnega pribora danes. S tem grdim, nespretnim nožem je izdelala vse svoje skulpture.

V sobi s štedilnikom, v starem napol porušenem mlinu, v neposredni bližini večnadstropnih zgradb, je osamljena, drobna, otroško suha starka postala kipar. Z nožem je lesu vzeto, ugrabljeno in potem spet vrnjeno življenje. Njena plastika je obarvana, a barva na skulpturi Frančiške Petelinšek ni naključen detajl, pač pa istopomenska komponenta formi. V njuni enotnosti kiparka išče življenjski znak, pravi Stopar.

Preberite še ...

· Zdravje

Posledice dolgih čakalnih dob so zaskrbljujoče

Povsem utišano, na pogled ugašeno življenje, včasih skriva še nikoli izpovedano, nikoli slišano bajko. Nekateri so ji govorili, da bodo, ko umre, skurili njene kipe in se ob tem ognju ogreli. Zmogla je toliko moči, da delo nadaljuje tudi po takih besedah, a to pomeni brezkončno tišino ob mrtvem lesu, ob lesu – uganki, dokler končno ne pokuka življenje skozi bele letnice lesa.

Petelinškova nikoli ne menja, ne okrni osnovno linijo materije – forma debla je svetinja. Če je veja zvita, bo taka tudi skulptura, prečne veje razprte roke, prerezane grče brazgotine na licu.

Nekoliko let živi to delo brez vsake zunanje spodbude, obdržano samo z izvirnostjo avtoričine upornosti. Po sobi se grmadijo skulpture, ki jih takrat malokdo pozna. Dolgi popoldnevi povsem darovani lesu, nočna utrujenost, bolečine v dlaneh in podlahteh.

Letošnji marec bo ostal v lepem spominu ne le ljubiteljem likovne umetnosti, pač pa tudi glasbe, saj sta jim v grajski kapeli, ob Stoparjevem spominskem nekrologu, ob dvajsetletnici Bakine smrti in za štiridesetletnico njene prve razstave, z glasbenim recitalom obogatila virtuoza Elizabeta in Dragutin Križanić iz Brežic.

Številno družbo je pozdravil tudi sevniški podžupan Jože Žnidarič.

Galerija

Arhiv Dolenjskega lista