Uroš Novina

Uvertura v odprtje razstave je bila globoka tišina v čakanju, da se pred obiskovalci pojavi avtorica. Nuša nas je pustila čakati, da bi lahko sami vstopili v koncept razstave. Tišino je čudovito prekinil prvi zvok – zven dobro ubranih pihal Glasbene šole Črnomelj. S prav takim sozvočjem nasprotij je želela Nuša obiskovalce povabiti v notranji osebni svet.

»Prejšnja razstava v Cankarjevem domu na Vrhniki se je imenovala Osvobojena oblika. Ko osvobodimo vse svoje oblike, pridemo v odnos s tišino, v katerem resnično ustvarjamo. Potem se moramo le vprašati, ali nam je ta tišina pomirjujoča ali vznemirjujoča, ali nam šepeta ali kriči. Če nas vznemirja, lahko iz okolice, ki je pravzaprav naše osebno ogledalo, črpamo moč, da ustvarjamo izvorne stvaritve.« Nuša Smolič pravi, da je ravno ta del, s katerim se težje spoprimemo, želela ovrednotiti in upodobiti z močnimi barvami.

Uroš Novina

Strokovno mnenje o njenih izrazito čustvenih portretih in krajinah je podal umetnostni zgodovinar Iztok Premrl: »Arhaičnih klasičnih motivov portretov in pokrajin se Nuša loteva na sodoben način, saj poskuša v njih ujeti svojo dušo in duha svojega časa. V nekaterih delih gre do roba abstrakcije, vendar meje ne prestopi, saj v ospredje vedno postavi človeka in naravo.«

V pogovoru z avtorico sta med drugim poudarila, da mora umetnik vztrajati, biti predan, delaven, a hkrati tudi odprt naključjem in zanosu, ki se nujno pojavi. »Pri karieri je pomembno imeti zastavljen cilj, sicer tavaš. Naključni del pa je pri ustvarjanju zelo pomemben, da ga znamo slišati, saj je pravzaprav slika tista, ki sama slika – jaz sem tista, ki jo zna ali pa je ne zna poslušati. Včasih zato slikam tudi po pet platen naenkrat in poslušam, kaj mi govorijo,« je o načinu ustvarjanja povedala slikarka.

Uroš Novina

Zgodaj prepoznan talent

Že avtoričina pričeska, ki odlično kljubuje gravitaciji, in moder kostim kažeta njeno strast do estetike. Poleg slikanja se izraža tudi z izvedbo glasbeno-plesnih performansov, organizacijo umetniških dogodkov, menedžmentom za druge umetnike in še več.

Prav nič nenavadno ni, da se je Nuša že kot otrok odločila, kaj bo počela v življenju. »V otroštvu sem risarsko pot začela s prerisovanjem risanih junakov, kot je Levji kralj. Včasih sem se tudi razjezila, če je kdo moje risbe vrgel stran ali če v njih ni videl umetnosti.«

Starši so zelo zgodaj prepoznali njen talent. »Kot otrok je veliko časa preživela v bolnišnici in je bila takrat najbolj vesela barvic in papirja. Na pediatričnem oddelku je Nuša na koncu celo vodila likovni pouk. Umetnost ji je pomagala ozdraveti. Kot dojenček se je bojevala za svoje življenje, danes pa s svojo umetnostjo dokazuje moč, ki jo nosi v sebi,« je ponosna mama Danica.