L. M.

##IMAGE-3692394##

32-letni duhovnik novomeške škofije Štefan Hosta, po rodu Šentjernejčan, se je letos po petletnem študiju na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu vrnil v domovino in avgusta postal novi župnik Župnije Novo mesto Šmihel. Nedavno je uspešno zagovarjal doktorsko delo in postal doktor moralne teologije.

Pred božičnimi prazniki je z nami delil svoje misli o sporočilu božiča, obdarovanju, stanju duha pri nas in vrednostnem sistemu, o svojem novem poslanstvu na mestu predsednika Škofijske karitas Novo mesto, spregovoril pa je tudi o svoji izkušnji študija v tujini, o pomenu in moralno-teološkem razumevanju človeškega dela, kar je bila tema njegovega doktorata, o doživljanju lokalne in vesoljne Cerkve.

Odkar ste duhovnik, je za vami že kar nekaj božičev, letos pa bo prvi, ko boste kot župnik v svoji župniji nagovorili vernike. Kakšni so vaši občutki?

Za študijske počitnice in praznike sem se med študijem vračal v domovino in pomagal v župnijah Mirna in Dole pri Litiji pri župniku Robiju Hladniku. Tudi za božične praznike, ki so bili posebej doživeti skupaj z župljani teh župnij. Tokrat pa bo božič nekaj posebnega, ker ga bom prvič doživel kot župnik v svoji župniji. Občutek je drugačen z organizacijskega vidika in ker ga bom preživel z ljudmi, ki mi nekako pripadajo in sem k njim poslan kot pastir, ki vodi svojo čredo k Bogu. Gre za posebno zadovoljstvo in tudi odgovornost.

Prihajate iz delavsko-kmečke in verne družine iz okolice Šentjerneja. Kakšne spomine imate na božič iz otroštva?

Odraščal sem na kmetiji s starši in staro mamo, bilo nas je šest otrok, imam sestro in štiri brate. Na božič imam lepe spomine: božična večerja, pred njo pa kropljenje in kajenje hiše in vseh gospodarskih poslopij. Imeli smo tudi navado, da so na prvi sveti večer starši otrokom metali bonbone, »picki« smo jim rekli. Koliko veselja je to prineslo v hišo! Ker smo bili otroci po večini vključeni v župnijske pevske zbore, smo potem šli k maši, tudi peš z baklami v tri kilometre oddaljen Šentjernej. Bilo je res lepo.

Božič velja za družinski praznik, praznujemo ga verni in neverni. Kako bi njegovo glavno sporočilo podali tistim, ki Boga ne poznajo?

Lepo je, da je božič družinski praznik – družina še vedno večini pomeni največjo vrednoto. A ne gre le za lepoto, toplino in čarobnost svetega večera, ampak da se spomnimo, kaj je sveta družina doživljala na božični večer v smislu preizkušnje, medsebojne povezanosti, vrednote družine in varnosti. Sporočilo božiča kot praznika pa ostaja nespremenjeno in velja za verne in neverne: Jezus se rodi, ker Bog tako ljubi svet in človeka. Zato velja ozavestiti spoznanje, da te ima Bog rad, da nisi sam, kajti Bog je ljubezen (1 Jn 4,16).

Rojstvo Kristusa gotovo opominja na življenje kot vrednoto. Pri duhovniškem delu se srečujete z mladimi, starejšimi, bolnimi, invalidi … Pri katerih vidite več življenjske energije in kje morda več pesimizma in obupa? Komu je življenje dragocenejše?

Posploševati ne gre. Vsak ima svojo izkušnjo in preizkušnjo življenja. Včasih starejši človek bolj osmisli življenje in ga živi z večjim zadovoljstvom, ker se za marsikaj ne sekira več in ni več tako obremenjen kot mlad človek. Ta je danes velikokrat razočaran zlasti nad odnosi – s starši, prijatelji, dekletom, fantom. In pogosto se zato čuti nevrednega, nesposobnega. Mladi doživljajo veliko pritiskov – da bi se morali hitro osamosvojiti, kaj vse bi morali delati, biti bi morali polni energije. A jim ni lahko. Od njih veliko zahtevamo, podpore pa jim kot družba ne damo. Pravimo, da bi moral mlad človek iti k starejšim. Zakaj pa ne bi starejši kdaj prišli v krog mladih ljudi? Morda jim je lažje, ker zaradi izkušenj bolj razumejo življenje, marsikaj zmorejo dati na stran in ne živijo pod takim stresom in obremenitvijo kot mladi.

Prazniki so povezani z obdarovanjem, kar je gotovo lepo, a zdi se, da je šlo to v naši potrošniški družbi že čez vse meje. Po čem hrepeni današnji razvajeni človek, kaj mu manjka, da bi bil bolj zadovoljen, izpolnjen?

Darilo kot pozornost do človeka ni nič slabega, je pravzaprav nekaj čudovitega in smiselnega, tudi s krščanskega vidika. Pastirji in sveti trije kralji so v hlevček prinesli darila. Težava pa je, kadar obdarovanje postane pretirano zaradi pritiska kapitalistične družbe in kadar postane ideologija, kadar z darili in obdarovanjem kupujemo srečo in svoje zadovoljstvo in pričakujemo od drugega, da dobimo nekaj povrnjeno. Ker človek pogreša pozornost drugega, ravna preračunljivo.

Celoten članek lahko preberete v elektronski obliki Dolenjskega lista.