Na vrsti so Bela krajina, breze in Marija Rus
Društvo likovnih umetnikov Dolenjske, ki pod svojim okriljem združuje likovne umetnike Dolenjske, Bele krajine in Posavja, je v petek v svoji galeriji Ulti na zgornjem koncu Glavnega trga odprlo novo razstavo. Gostja galerije je tokrat članica društva Marija Rus, Belokranjka, ki živi in ustvarja v Metliki in Ljubljani.
Marija Rus se tudi tokrat predstavlja z zanjo značilnimi večdelnimi slikami, tokrat z diptihi, na katerih je upodobila za Belo krajino tako značilne breze, po katerih je po nekaterih razlagah ta pokrajina tudi dobila ime. Če gre verjeti temu, kar je videti, so slike nastale v različnih letnih časih, pozimi, ko se brezino belo lubje lepo ujame s snegom, spomladi, ko cveti forzicija, poleti, ko se sonce razlije po celem nebu in jeseni, ko tla pod brezami rumeno obarva brezino listje. Če to drži, Marija ni povedala, saj je namesto govora obiskovalce odprtja razstave le povabila v notranjost galerije, naj si ogledajo njena dela.
Je pa več o njej in njenem delu povedal predsednik Društva likovnih umetnikov Dolenjske Alojz Konec: »Marija Rus je akademska slikarka, ki živi in ustvarja v Ljubljani in v
Beli krajini, v Metliki. Povojna generacija. Pripada generaciji
abstraktnih koloristic. V zadnjem času se posveča slikanju pejsaža in
novim odkrivanjem izražanja v figuraliki. Študijsko sta jo zaznamovala
Janez Bernik in Andrej Jemec, osebnostno pa jo je zaznamovala intima
samega življenja.
Preživela je več osebnih travmatičnih
dogodkov, požar in še kaj neljubega. 1988 je bila en mesec na Kitajskem
in takrat se je v duši zmehčala in začela z domačimi krajinarskimi
motivi – vse avtorske fotografije s te poti so ji sicer zgorele. Tako
je leta 2000 po požaru nekako zapustila abstrakcijo. Njeno barvno
premišljevanje, njeno miselno skorjo in mečo so načela lastna doživetja
in opazovanja tujega doživljanja do kritične meje zbližanja z naravo
samo.
Najprej so se zgodile risbe belokranjskih stogov in nato
končno belokranjske breze, breze, breze. Risbe s črno kredo po požaru
dokončno prekinejo njeno abstrakcijo in vnesejo odnose slikarske
napetosti v drugačnih formah kot prej - formah dreves, travnikov, gričev
in vode. Tisto, kar definira Belo krajino. In začne se njena
figuralika.
Breze s svojim grafičnim črno-belim izgledom so
dovolj močni nosilci optičnih kontrastov. Naslika tudi črne breze, breze
zvečer oziroma ponoči. V neskončnem zelenilu belokranjske ruralne
krajine. In tako karakteristične za to krajino, njeni identifikatorji.
Njihova ponosna vertikalna drža in prožno krhke veje v krošnjah. Tonus
sedanje figuralike s svojim kompozicijskim, črtnim ritmom in sublimat
tonusu njenih kozmopolitskih abstrakcij. Oboje z isto ekspresivno barvno
govorico, kakor bi Norvežana Edvarda Muncha (1863–1944) enkrat
abstrahirali in drugič preoblikovali iz skandinavskih form v
belokranjske. Njena barvna patetika reinkarnira oziroma nadaljuje
njegovo ter informelovsko. Sila zanimivo, prepričljivo in močno. Z druge
strani pa Marija Rus presnavlja informél, ki se v slikarstvu zgodi
sredi 20. stoletja ter gradi na abstraktnih, spontanih in intuitivnih
oblikah do eventualnega prehajnja v plastičnost.
V novomeški
Galeriji ULTI se predstavlja s samostojno slikarsko razstavo Letni časi,
ki jih je upodobila na štirih velikih diptihih v tehniki akrila na
platnu. Pri njih gre kakor nasploh v njenem slikarstvu za nenehne
odnose. Odnos do ljudi, do živali, do formata slike, do forme, do barve.
V vse to je umestila odnose menjavanja samih letnih časov v
belokranjskem pejsažu. Fenomen teh odnosov kot stalnica povezuje vse
njeno slikarstvo. Odnos iluzije in resničnosti, likovne abstrakcije in
narave same. Odnosi so zakoreninjeni v njenem življenjskem zaodrju in
uveljavljeni na slikah. Pozornost do odnosov v parcelizaciji slikovne
ploskve, pozicioniranju črt in tvorjenju oblike, in zlasti odnosov v
izboru in tretmanu barv.
Vse to je njeno zelo iskreno slikarsko
udejanjenje vsega psihičnega v fizično barvno pojavnost, tako prej
abstraktno kot sedaj figuralično. Obraz in odraz njene čuteče in
ranljive osebnosti. Njen barvni krik, ki v živo zadane vse empatične,
altruistične in likovno pismene gledalce. V tem je njena veličina.«
