Prešernov sklad

Mateja Bučar je bila rojena v Novem mestu, otroštvo je preživljala v Kostanjevici, kamor še danes zelo rada prihaja in s sestro skrbi za družinsko hišo in mlin ob jezu na potoku Studena. Ko je bila še otrok, so se preselili v Ljubljano, kjer je končala osnovno šolo, maturirala na gimnaziji in vpisala študij biologije.

A v Ljubljani ji je manjkalo marsikaj, česar je imela v Kostanjevici na pretek – gibanja in igre v naravi, svobode, plezanja po drevesih. Oče je, kot takrat večina mladih Kostanjevičanov, oboževal plavanje v Krki in skoke z mostu, ki so mikali tudi Matejo.

Tako sta obiskala kopališče Ilirija, kjer so imeli tudi stolp za skoke v vodo, a so kopališče, še preden bi se lahko vpisala v klub, zaprli. Ker ji ni bilo dano, da bi skakala v vodo, je njeno pozornost pritegnil balet, pa se je pri osmih letih vpisala v baletno šolo. Balet jo je pritegnil predvsem kot fizična disciplina, moč in obvladovanje telesa ter povezava z glasbo.

Državna proslava

Prešernova nagrada nocoj v roke kostanjeviške rojakinje Mateje Bučar

Že med študijem biologije je honorarno plesala v ljubljanskem baletu. Zanimalo jo je veliko stvari, a je morala izbrati in najteže bi se odpovedala baletu, ki je tako postal njena življenjska izbira.

Ključen je bil njen odhod v Francijo na akademijo v Cannes. V Franciji je našla delo v nekaj plesnih skupinah, a ni zdržala dolgo. Vrnila se je v domovino in bila od leta 1980 dalje članica baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana. Mnogo pozneje jo je koreografska pot odpeljala v London, kjer je tudi doktorirala.

Kmalu po vrnitvi iz Francije je odkrila novoustanovljeni Plesni teater Ljubljana, ki ga je leta 1985 ustanovila Ksenija Hribar. Ta se je tedaj vrnila iz Londona po vrhunski karieri v skupini London Contemporary Dance Theatre, ki je bila takrat središče novih ustvarjanj v plesni umetnosti v Evropi.

 Potem je Mateja nastopala v baletu in v skoraj vseh predstavah Ksenije Hribar, kmalu pa je začela delati tudi svoje prve koreografske korake.

Klasični balet in sodobni ples sta vsaj pri nas večinoma ločena svetova, ki pa ju je Mateja Bučar znala povezati in preplesti.

»Sama gledam na sodobno plesno tehniko in tudi na baletno tehniko le kot na medij materialnosti predstave. Ples oziroma koreografsko delo razumem kot nekakšno filozofijo telesa in gibanja – kako telo misli, kako je povezano s prostorom in njegovo zvočnostjo in obratno,« o svojem razumevanju plesa pove Mateja Bučar.

Pionirja povezovanja klasičnega in sodobnega plesa pri nas sta bila Pino in Pia Mlakar, ki ju je imela Mateja Bučar priložnost tudi osebno spoznati. Že ko je takoj po šoli prišla v baletni ansambel, sta tam postavila na oder svoj balet Vrag na vasi, pri katerem je že polno sodelovala.

»Mnogo kasneje sva se s Pinom večkrat srečala. Ko je po smrti Pie ostal sam, je imel rad pogovore o plesu, koreografiji. Poznala pa sta se dobro tudi z mojim dedom Cirilom Dularjem, ki je bil prav tako Novomeščan,« spregovori o svojih vezeh z legendarnim Pinom Mlakarjem.

Vse njene predstave bi težko našteli. Veliko jih je. Na vprašanje, na katere je posebej ponosna, pa odgovori: »Hmm, kar nekaj predstav je posebej uspelo, precej smo lahko tudi gostovali z njimi na referenčnih festivalih in prizoriščih v Evropi – v Londonu, Firencah, na Dunaju, v Milanu, Berlinu, Zagrebu …«

Ni pa otroštvo Mateje Bučar zaznamovalo le s strastjo do gibanja, tudi s posebnim odnosom do narave in do človekovega nasilja nad njo jo je, a o tem več kdaj drugič.