I. Vidmar

Hamo Čavrk, akademski slikar in nekdanji predsednik Društva likovnih umetnikov Dolenjske, se te dni mudi doma v Novem mestu, kjer ima sicer številne opravke, a zadnje čase večino časa preživlja na Lošinju, kjer so njegova dela razstavili kar na treh prizoriščih, pred kratkim pa je skupaj s kolegi iz Ateljejev Žitnjak razstavljal tudi v Zagrebu.

»Ko sem se rešil akademije, sem začel živeti. Z Reke, kjer sem predaval, iz Zagreba, kjer sem imel atelje, in iz Novega mesta, kjer sem živel, sem se preselil v Mali Lošinj, kjer sem si uredil atelje in začel intenzivno ustvarjati. Naredil sem trideset skulptur, nekaj večjih in nekaj manjših, in jih razstavil na vrtu pred hišo, ena skulptura stoji pred tukajšnjim muzejem, dve veliki skulpturi je odkupil zagrebški muzej sodobne umetnosti. Slikam in rišem, kot da sem pravkar zaključil študij in se želim uveljaviti. Ampak razlika med tistim dokazovanjem in tem, kar počnem zdaj, je, da se mi danes ni treba nikomur dokazovati. Zdaj delam tisto, kar mislim, da je prav. To pa daje prave sadove,« o svojem intenzivnem ustvarjanju v zrelem življenjskem obdobju pravi Hamo Čavrk, ki v tem zadnja leta kljub velikim težavam z zdravjem ne popušča.

V Zagrebu je s svojimi skulpturami in risbami sodeloval na razstavi umetnikov, ki so delovali v Ateljejih Žitnjak, umetnikov, ki jim je mesto Zagreb dodelilo ateljeje v prostorih nekdanje osnovne šole na Žitnjaku. V muzeju Galerija Klovićevi dvori so z razstavo Od periferije do centra skušali pokazati, kaj nastane, ko na enem mestu ustvarja več umetnikov in v odprtih ateljejih ljudem predstavljajo, kaj vse se da tako narediti. »Ker sem eden izmed starejših, so mi posvetili več pozornosti,« v smehu pove Hamo Čavrk. Njegova dela, skulpture in risbe so bili razstavljena v več dvoranah.

Lošinjski muzej

Poseben poklon pa je z razstavo Dolazak (Prihod) – Carta incognita Hamo Čavrk doživel v Malem Lošinju. Razstavo je tamkajšnji muzej postavil na treh mestih, v Muzeju Apoksiomen, v Galeriji Fritzi in na vrtu pred ateljejem, kjer ustvarja. Razstavili so njegove najnovejše grafike, svetlobne objekte, skulpture, slike in light boxe, o razstavi pa je bil posnet tudi dokumentarni film, ki ga je posnel njegov novomeški sosed Jože Hartman.

Ime razstave Prihod je simboličen in ni izbran naključno. Pomeni njegov prihod na otok. Pravzaprav gre za vrnitev na otok. A ne na isti otok. Hamo Čavrk je sicer rojen v Sarajevu, a je otroštvo in zgodnjo mladost preživel na otoku Šipan, dokler se ni na študij vrnil v rojstno mesto, kjer je leta 1977 na tamkajšnji likovni akademiji diplomiral. Po diplomi se je preselil v Zagreb, kjer je bil sodelavec v mojstrski delavnici znamenitega hrvaškega kiparja Antuna Augustinčića. Na Akademiji uporabnih umetnosti na Reki je predaval grafiko, delal pa je tudi scenografije za gledališke predstave. Leta 2007 je magistriral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Razstavljal je na več kot 80 samostojnih in na 400 skupinskih razstavah doma in v tujini. V Novem mestu živi od leta 1996, čeprav, kot rečeno, zadnje čase veliko več časa prebije na Lošinju, kjer je predvsem v času izven turistične sezone precej bolj mirno kot na celini.

Kritično o novomeški likovni sceni

Ko beseda nanese na novomeško oziroma širše dolenjsko likovno sceno, ki jo je pred časom kot predsednik Društva likovnih umetnikov Dolenjske tudi vodil in usmerjal, je Hamo Čavrk manj navdušen: »Priznam, da sem od vsega dogajanja v Novem mestu nekoliko odmaknil. Bil sem velik entuziast in želel sem, da bi se nekaj premaknilo in naredilo nekaj kakovostnega. Zdaj opažam, da to vse skupaj ugaša. Moje kolegice in kolegi nimajo poguma, da bi tvegali. Zdaj so bienale, ki smo ga pred leti skupaj začeli in bi ga iz samega Novega mesta morali razširiti še v druge kraje, preselili ven iz Novega mesta. Zdaj bo v Šentjerneju. To je prvi znak, da s tem nekaj ni v redu. Ni v redu, da jim direktorica muzeja ni ponudila niti enega prostora za razstavo. To ni bil neki lokalni dogodek, na bienalu so sodelovali tako umetniki iz Slovenije kot tudi iz Evrope. Da muzej, ki ga financira mesto, ne dovoli razstavljati v njem, ni dobro. Ne vem, kako lahko župan to dovoli. Nič nimam proti temu, da bi bil del bienala v Šentjerneju, ne zdi pa se mi prav in dobro, da je samo tam.«

Na vprašanje, kdaj bomo dela, ki jih je razstavljal v Zagrebu in Malem Lošinju videli v Novem mestu, je Hamo Čavrk samo skomignil z rameni in po krajšem razmisleku dejal, da bi bil, če bi se to zgodilo, to njegov rekviem.