Lidija Markelj

Ob novici, da bo tri mesece prejemala dodatne križanke, je bila prijetno presenečena, saj rada prebira naš tednik, posebno sprostitev pa ji predstavljajo prav križanke.

To potrebuje, saj ji vsakdan kar prehitro mineva ob številnih opravilih doma in v službi. Vida, po poklicu medicinska sestra, bi že zdavnaj bila lahko upokojenka, pa po 46 letih dela še vedno hodi v službo – zadnje čase zaradi zdravstvenih težav sicer za polovični delovni čas, vseskozi v Splošni bolnišnici Novo mesto.

Rada ima svoje delo

Lidija Markelj

»Ja, lahko bi že odnehala, a res rada opravljam svoje delo, pa tudi potrebujejo me, saj veste, da medicinskih sester primanjkuje. Kak evro več pa tudi pride prav, ker gradimo novo hišo,« pove Vida Matuš, ki je iz otroštva vajena skromnosti.

Doma je dobila najlepšo popotnico za življenje: delavnost, poštenost, srčnost. Rastla je z mamo in starimi starši, imeli so majhno kmetijo, in delala je vse, kar je bilo treba. Po osnovni šoli v Šmarjeti ji šolanja niso mogli omogočiti in tako se je takoj zaposlila v bolnišnici in prve svoje plače namenila za šolanje. Ob delu je postala medicinska sestra, kar si je želela.

Medicinska sestra nekoč in danes

Lidija Markelj

»Takrat je bil ta poklic cenjen in spoštovan, kako drugače kot danes, žal. Pa smo medicinske sestre nepogrešljive v zdravstvu, zdravnikom smo desna roka,« pove prijazna sogovornica, ki je začela na pljučnem oddelku, nato je pomagala na žilnem, pa na travmatološkem, zdaj, po operacijah obeh ram, pa dela v centralni sprejemnici pacientov za operacijo.

Ja, tudi njene zdravstvene težave so povezane s poklicem, saj je bilo delo vseskozi triizmensko, nega bolnikov pa je tudi fizično zahtevna. Pacienta je treba pri preoblačenju in umivanju obračati, pomoč druge sestre ni vedno na voljo, trpijo roke…

Zaradi slabih plač in preobremenjenosti je medinskih sester vse manj, potrdi. »Mnoge izučene sestre odhajajo raje za trgovke in drugam. Me, ki še ostajamo, za paciente nimamo več toliko časa kot nekoč, kar je povezano tudi z več birokracije, skratka če se spomnim, da smo pred leti kakim bolnicam celo pletle kitke, klepetale z njimi… Danes žal bolniki vse bolj postajajo številke in bojim se, kaj bo z našim zdravstvom, če bo šlo tako naprej,« pripoveduje Vida Matuš. Zadnja plačna reforma v javnem zdravstvu ji ni prinesla niti evra več.

Mama Slavka prava korenina

Lidija Markelj

A vztraja, saj jo delo z ljudmi in za ljudi osrečuje. Tudi v družini. Vida lepo skrbi za mamo Slavko Turk, ki se pri 85. letih zelo dobro drži. Kljub težkemu življenju je ohranila smisel za humor in vse tri prijetno klepetamo ob kavi in obujamo spomine na stare čase in delo na kmetih, ki je bilo trdo, a na nek način tudi lepo.

Slavka je prevzela domačo kmetijo, saj kaj dosti izbire tudi ni imela po smrti brata zaradi tuberkuloze. Imeli so živino, znala je delati z voli in konji. Oh, kako je orala v tistih bregovih, kjer je bilo dosti kamenja. Še posebej je bila znana po ročni košnji - s koso je počistila vse meje, da je bilo lepo in da je bilo dovolj krme.

Da je prava korenina, se je izkazalo v času kovida, ko je bilo z njo po besedah hčerke Vide zelo slabo, saj je bila dolgo v bolnišnici na respiratorju, in so jo nekateri že odpisali. A je zmagala, čeprav je tudi srčna bolnica.

Dolenjca ne da

»Delati ne morem več, muči me ravnotežje, a rada še grem okrog hiše in opazujem, kako vse raste. Predvsem pa imam rada družbo Dolenjskega lista. Smo dolgoletni naročniki, vmes smo zaradi težke finančne situacije za nekaj časa sicer prekinili, a potem se je na Dolenjca naročila hčerka. Ne bi mogla brez njega," pove mama Slavka, ki dobiva nizko kmečko pokojnino.

Dolenjca prebira ves teden. Najprej se ustavi pri novicah iz šmarješke doline in iz sosednjih občin, z zanimanjem pregleda kriminalne vesti, male oglase, pa rubriko Halo, tukaj je bralec Dolenjca, in seveda ne izpusti tudi osmrtnic, »kar se za moja leta že spodobi, kajne,« se nasmeje Slavka.

Veselita se četrtka

Lidija Markelj

Vida doda, da se tudi sama vedno veseli četrtka, ko poštar prinese novo številko časopisa, ki ga prebira po malem ves teden. Najraje ima zanimivosti v Novicah, vedno pa komaj čaka prilogo Živa.

Dobrodošli so ji kaki nasveti ali novice o vrtnarstvu in cvetlicah, saj so te njena velika ljubezen. Mama celo pravi, da je hčerka zgrešila poklic in bi morala biti cvetličarka. Njihov dom je po Vidini zaslugi vedno v cvetju, še kozolec toplar, ki ga krasi oličkana koruza, je poln gorenjskih nageljnov in drugih rož. »Če bi imela možnost, bi doma uredila arboretum. Morda nekoč….,« se nasmeje Vida, ki na njivi pridela tudi vso zelenjavo.

Jagnje Piki je preživelo

Lidija Markelj

V posebno veselje pa so ji domače živali. Dva velika psa varujeta Turkov dom, tudi muck ne manjka, a na hribu okrog domačije se v ogradi pase čreda ovac, ki pridno »kosi« strmino. Med njimi je mladiček Piki, ki je dopolnil dva meseca in je Vidin ljubljenček.

Kako ne bi bil, ko pa mu je rešila življenje. Mama ovca je po skotitvi kmalu poginila, druga ovca, ki je tudi imela mladiče, pa ga ni pustila sesati. Tako Vidi ni preostalo drugega, kot da je jagnje začela hraniti s stekleničko – z mlekom v prahu.

»To počnem trikrat na dan, vmes mu dajem tudi baby čaj za lažjo prebavo in res sem vesela, da raste in se krepi,« pripoveduje Vida. Ko se približava ogradi in ga pokliče – poimenovala ga je Piki – jo takoj prepozna po glasu in priteče do nje. Ima jo za svojo mamico, rad se pocrklja z njo.

Ja, tudi doma je Vida medicinska sestra in negovalka. Sicer pa jo osrečujejo sin Miro z družino, ki živi na domačiji, ter hči Barbara ter že trije vnuki. Lepo je, ko se dobijo skupaj. Vida pa za sprostitev kot članica Športnega društva SB Novo mesto rada odide tudi na kako tekmo v kegljanju in balinanju. Tudi tam ji gre dobro od rok.