I. Vidmar

##IMAGE-3529571##

V štiriindevetdesetem letu starosti je umrl novomeški arhitekt in slikar Zdenko Hlavaty, eden pomembnejših slovenskih arhitektov, med drugim projektant večine objektov novomeške tovarne zdravil Krka od njenih začetkov pa do sredine devetdesetih let.

Rodil se je 28. julija 1925 v Ljubljani, kjer je oče Robert Hlavaty, Tržačan, študiral medicino. Ko je oče diplomiral in sta se z mamo lahko poročila, so se vrnili v Trst, od koder pa je moral oče kmalu pred nasiljem fašistov zbežati nazaj v Ljubljano, kjer je Zdenko obiskoval osnovno šolo in šel leta 1941 kmalu po italijanski okupaciji kot petnajstletni fantič v ilegalo. Ko so v Ljubljano jeseni leta 1943 vkorakali Nemci, je Zdenko sedel na vlak in se odpeljal na Dolenjsko, do Trebnjega in od tam v hosto, kjer ga je skupaj s prijatelji pobrala Cankarjeva brigada. Najprej je bil navaden borec, kmalu pa so ga poslali na osvobojeno ozemlje v Belo krajino, kjer je bil v štabu poročevalec.

A Zdenko ni tu dočakal osvoboditve domovine. Tri mesece pred koncem vojne se je javil na razpis za letalsko šolo in poslali so ga v Sovjetsko zvezo, na vojaško šolo v Harkov v Ukrajino, od koder se je po dveh letih vrnil v domovino kot letalski inženir. Po vrnitvi v domovino so ga zaposlili pri vzdrževanju bombnikov, ko pa je izrazil željo, da bi postal pilot, so ga poslali v pilotsko šolo v Beograd, kjer se je izšolal za lovskega pilota.

Delal je kot poskusni pilot in šolal je mlade pilote, ko je prišlo do informbiroja. V nepravem času se je skregal z nekim Hrvatom, ki je imel brata generala, ki sta pobegnila v Rusijo, in je bil zaradi tega tudi on sumljiv. Med zasliševanjem si je izmislil, da namerava tudi Hlavaty pobegniti v Rusijo, kar je bilo dovolj, da so ga zaprli in za sedem let in pol poslali na otok Sveti Grgur pri Golem otoku, kjer je bilo prav tako koncentracijsko taborišče za informbirojevce. Po dveh letih so ga po posredovanju očetovega prijatelja Mitje Ribičiča izpustili in rehabilitirali.

A v vojsko se tedaj kljub želji po letenju ni vrnil, ampak je odšel v Koper, kjer je končal gimnazijo in se v Ljubljani vpisal na arhitekturo ter se zaposlil v neki ljubljanski firmi, od koder pa je po treh mesecih s priporočilom direktorja odšel v Novo mesto, kjer je Boris Andrijanič zbiral ekipo, ki bo postavila farmacevtsko tovarno. Kot glavni projektant je »zgradil« obrata fermentacije in galenike, inštitut, tabletni obrat in niz skladišč, poleg tega pa prek Krkinega biroja ali industrijskega biroja Ljubljana projektiral številne stanovanjske objekte in bloke v Ljubljani, Šentjerneju, Žužemberku, Kočevju in Trebnjem, kjer sta bila »njegova« tudi tovarna Ona-On in zdravstveni dom.

Projektiral je tudi del počitniškega naselja v Nerezinah ter poskrbel za načrte za adaptacijo Krkinih zdravilišč v Dolenjskih in Šmarjeških Toplicah ter v Strunjanu. Med njegove pomembnejše projekte pa nedvomno sodita portoroško mednarodno letališče in tamkajšnja vzletno-pristajalna steza, narisal pa je tudi načrte za novomeško letališče in dolenjski smučarski center na Gačah.

Ko se je leta 1991 upokojil, ni obmiroval, še naprej je projektiral in sanjaril, svoje sanjarije pa marsikdaj narisal tudi na papir, na katerem sta se na primer v Portovalu znašla mestno smučišče in smučarska skakalnica, med Portovalom in Krko pa številni športni in prostočasni objekti, tudi bazen. Njegova posebna ljubezen je Kočevski rog, kjer je narisal tudi letališče na Ribniku, razširil je sedanje smučišče, naredil center za military, olimpijsko konjeniško vzdržljivostno disciplino, zajezil je potok Črmošnjičica in naredil jezero za veslanje in jadranje ... Seveda je vse to ostalo le v načrtih na papirju.

V gimnaziji je bil sošolec Mikija Mustra, njuno nadarjenost pa je tedaj opazil tudi njun učitelj, znani slikar in arhitekt, Plečnikov učenec in Prešernov nagrajenec Boris Kobe, ki jima je predlagal, da se po maturi vpišeta na likovno akademijo. Seveda pa ima Zdenko slikarstvo v genih, saj je bil slikar in zelo duhovit karikaturist tudi njegov oče Robert Hlavaty. Zdenko je svoja dela razstavljal v Beogradu, v Folgraidi v Trentu, v Opčinah, na Bazi 20 in v Novem mestu. Nekajkrat so bile njegove slike razstavljene tudi skupaj z očetovimi. 

Z osmimi križi na hrbtu se je vrnil med študente na Fakulteto za arhitekturo in leta 2010 pri petinosemdesetih oddal obsežno magistrsko delo Revitalizacija kulturne krajine Kočevskega roga. Nalogo je napisal na štiristo straneh in slišal pohvalo profesorjev, da take magistrske naloge še niso dobili v roke. Bil je tudi zagret smučar, smuči, na katerih se je tako rad spuščal po "njegovih" Gačah pa je postavil v kot šele pri petinosemdesetih letih.