Padel s 14 metrov in preživel, odgovoren brežiški KOP
Pred dobrimi tremi leti, bil je 8. september 2010, je Sandi Agrež iz Artič preživel skoraj nemogoče. Padel je s strehe 4-nadstropnega bloka v Brežicah. Po uradnih podatkih naj bi padel z višine 14 metrov, njegovi sodelavci pa so do točke na strehi, kjer je stal, namerili 16 metrov in pol. A če bi njegovi nadrejeni v Komunalno-stanovanjskem podjetju (KOP) Brežice spoštovali navodila zdravnikov, ki so Agrežu zaradi zelo nizkega krvnega tlaka že pred leti prepovedali delo na višini, do nesreče ne bi prišlo. Zato tudi postopek na sodišču.
Tistega jutra so se v službi dogovorili, da bodo zamenjali žlebe na stanovanjskem bloku na Kettejevi ulici v Brežicah, za to delo pa naj bi dobili dvigalo. »Nekaj pred deveto uro zjutraj me je poklical Dušan Gramc in me vprašal, kje smo s skupino. Povedal sem mu, da smo še v bazi, saj še ni dvigala, pa je rekel, kaj čakamo, saj bi morali kar začeti. Gramc namreč ni bil ves čas na gradbišču, dela pa je naši skupini nalagal prek mene. Rekel mi je, da moramo vsi na streho, zato sem ga vprašal, ali moram tudi jaz. Pa je le odgovoril, da moramo na streho vsi, da je streha tako ali tako ravna. A to ni bilo prvič. Na isto streho sem moral tudi tri dni pred nesrečo pa ko smo prekrivali streho varnostnega inženirja v KOP-u. Takrat je Dušan kričal name, naj že grem na streho, da čim prej končamo dela, saj je bil pred nami dopust,« je razmere v podjetju opisoval Sandi, ki bo čez nekaj dni dopolnil 50 let.
Mislil, da ne bo preživel
Sandi je imel pogosto zelo nizek krvni tlak, zaradi česar mu je zdravnik že leta 2005 prepovedal delo na višini. »Tistega dne smo bili na strehi že slabe pol ure. Morali smo odriniti salonitne plošče, da bi zamenjali žlebe. Ko sem se dvignil, se mi je zvrtelo v glavi. Spominjam se, da sem letel proti tlom. V tistem sem pred očmi zagledal sliko žene in sina, obšla pa me je tudi misel, kako bo videti moje srečanje z zemljo. Kasneje so izračunali, da sem udaril v tla s težo 2.600 kilogramov,« razlaga Sandi, ki se zaveda, da je prav zaradi svoje žilavosti in utrjenosti telesa preživel. Ko so sodelavci videli, kaj se je zgodilo, so že s strehe klicali rešilca, ki je bil pri ponesrečenem v nekaj minutah, pri njem je bil tudi eden od bratov dvojčkov, ki je v bazi KOP-a, ki je le lučaj od bloka.
Sprva je bilo že videti, da Sandi ne bo preživel, tudi seznam poškodb je bil tako dolg, da je kazalo, da je zapisan smrti: 15 zlomljenih reber, dvoje reber je predrlo jetra, eno rebro je bilo zapičeno v pljuča, poškodovani lopatici, ključnica, počena medenica, zlom stegnenice, odrgnjeno srce, poškodovana hrbtenica, izpadlo mu je 6 zob, vranico je hud pritisk ob udarcu pretrgal na pol ...
»V medenici in kolkih imam 1,3 kilograma titana, da so kosti pokrpali skupaj, pa 16 vijakov imam v telesu. V devetih dneh sem imel 68 ur operacij, čeprav kirurgi, ki so se ukvarjali z mano, niso vedeli, ali naj me pripravijo na operacijo ali pogreb. V komi sem bil en mesec in dva dni. V kliničnem centru sem se zdravil dva meseca in pol. Deveti dan zdravljenja sem dobil smrtonosno sepso in zdravnik je že klical domače, naj se pridejo poslovit od mene. Tik pred tem, ko so nameravali odklopiti naprave, je srce začelo čudežno delati, potem pa postopoma tudi drugi organi. Očitno sem res imel neverjetno moč, ki me je držala pri življenju, čeprav se zavedam, da sem bil sprva le kos mesa, tako otečen, da je bila bolniška postelja preozka, ves v cevkah in povsem črn od udarcev. A ob meni so bili ves čas žena, sin, tete, tašča in tast, brata, prijatelji, sodelavci. To mi je dajalo moč. In moji cilji, ki še vedno niso vsi izpolnjeni,« razlaga in se le nasmehne ob spominu na čas v intenzivni negi, ko je kirurga vprašal, ali bo lahko še kdaj delal. Pa mu je ta odgovoril, da si bo pač moral kupiti čim boljši invalidski voziček. Takrat je sicer za trenutek izgubil voljo do življenja, a po treh tednih rehabilitacije v Soči je čudežno shodil s pomočjo bergel.
Sandi je pred 15 leti kupil starejšo hišo in jo počasi obnavljal. Sam, saj obvlada rokodelska dela. Sam jo je dozidal, do svoje parcele potegnil vodo in elektriko čez 23 parcel, sam naredil okna, vrata, pohištvo, položil ploščice, napeljal centralno ...
»Vsak mesec sem varčeval in postopoma kupoval, kar sem potreboval v hiši. Pred sedmimi meseci se je z družino vselil vanjo. A ni še končana, še ga čaka precej dela, čeprav zdaj ne more delati, bolečine so prehude. A je vesel, da ima ob sebi domače, prijatelje in sodelavce, ki so mu vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Ob tem pokaže na skladovnico drv, ki so mu jih pripravili.
Od nesreče naprej je na bolniškem dopustu. »Nikoli si nisem mislil, da se bom zaradi podjetja, kjer je vedno vladal red in kjer sem res rad delal, znašel na sodišču. Živim v negotovosti, sploh pa vidim, da sem le nepomembna in ničvredna številka,« pravi razočaran po dogajanju na sodišču.
Delavci spremenili izjave
Takoj po nesreči so sodelavci policistom dejali, da je šel Agrež na streho na svojo pest in da ga ni nihče silil gor. A po osmih mesecih so v preiskavi svoje izjave spremenili, tudi na sodišču, kjer si je sodnik Almir Kurspahič vzel čas in zaslišanju 18 prič namenil dobesedno ves dan, saj je prva obravnava trajala od pol devetih zjutraj do osmih zvečer. Tokrat so bili delavci na sodišču enotni: Sandi je redno delal na strehah, tudi na strehi varnostnega inženirja, tistega dne pa sta imela Sandi in Gramc konflikt, saj je zadnji Sandija dobesedno nagnal na streho.
Sprva se je v kazenskem postopku znašel Gramc, a ker je ta zaradi bolezni pred nekaj meseci umrl, bi naj bil zdaj po zakonu o odgovornosti pravnih oseb odgovoren KOP Brežice, obtožni predlog pa podjetju očita opustitev dolžnega nadzorstva nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev in ogrožanja varnosti pri delu.
A Sandi o svojem šefu Gramcu nima slabih besed: »Bil je res "duša", z njim se je dalo vse dogovoriti, a kadar je prišel s sestanka z nadrejenimi, je bil nastrojen in nepopustljiv do delavcev, tudi grozil je z delavskimi knjižicami. Po nesreči mi je enkrat rekel, da je za to, kar sva midva doživela, kriv vrh.«
V času nesreče je bil direktor podjetja Ferdo Pinterič, ki je tudi pričal na sodišču in zanikal, da bi kakor koli pritiskal na Gramca, dodal pa je, da je bil Agrež zaradi omejitev pri delu na višini zadolžen za pripravljalna dela na tleh. »Gramc mi je zagotovil, da bodo, dokler ne bo prišlo avtodvigalo s košaro, delali le na tisti strani, kjer je bil postavljen lovilni oder. Ko sem po nesreči spraševal delavce, zakaj je šel Agrež na streho, so povedali, da je šel povsem samoiniciativno.«
Je pa Pinterič dejal, da je bila tisti dan, ko se je zgodila nesreča v Brežicah, zdravniška stavka, zato je sam klical bivšega direktorja bolnice, če lahko posreduje, da bi Agreža čim prej prepeljali v klinični center. Let s helikopterjem je bil namreč zaradi megle nemogoč, zato je sledila izjemno hitra vožnja z rešilcem.
»Nikoli nisem pričakoval, da bom po 50. letu živel tako, kot živim, a sem hkrati srečen, da je moje stanje sploh takšno, kot je, lahko bi bilo namreč veliko slabše. In da imam ob sebi toliko dobrih ljudi,« pravi Sandi.
Za nesrečo odgovoren KOP
Obsežen sodni postopek je pokazal,da je KOP Brežice odgovoren za nesrečo zaradi opustitve predpisov iz varstva pri delu, zaradi česar mu je sodnik Kurspahić izrekel denarno kazen 40.000 evrov. Sodba še ni pravnomočna, bo pa ta, če bo obveljala, podlaga za odškodninsko tožbo.
Članek je bil objavljen 23. januarja 2014, v 4. št. Dolenjskega lista.
