R. Ž.

##IMAGE-3632560##

Rudi Stopar je rojen Sevničan in zato je njegova navezanost na rojstni kraj precejšnja. Umetnik se vse svoje življenje aktivno vključuje v utrip kraja, čeprav ga je poklicna pot nekajkrat zanesla tudi drugam. Nekoliko ga žalosti, ker so njegove ideje večkrat prezrte, zdi pa se mu tudi, da je mnogokrat napačno razumljen.

Da ne z naravo ne s človekom danes ne delamo lepo in prijazno, je prepričan sogovornik, ki je predan umetnosti. Kiparjenje, slikarstvo, pesništvo. To so njegove strasti, ki so se v njem odražale že od otroštva, delno je bilo z njimi prepleteno poklicno življenje, v času upokojitve pa vitalnemu upokojencu seveda zmanjkuje časa za realizacijo vseh idej. A mladostniška želja je bila drugačna, želel si je postati učitelj.

"Pri tem sem naletel na nasprotovanje okolice in domačih. Med drugim so mi govorili, da bom kot učitelj zagotovo pristal nekje v hribih, v odročnih krajih, kjer bosta edina inteligentna človeka župnik in poštarica," hudomušno pripoveduje Stopar, ki v intervjuju ni mogel mimo razmer v današnjem času. Posebej ga moti odnos mnogih delodajalcev do svojih zaposlenih. "Odnos delodajalcev do ljudi je danes takšen, kot ga imamo do toaletnega papirja. Preverijo, če je človek dovolj mehak in prožen. Kupijo ga, uporabijo in nato zavržejo," se je nekoliko ujezil.

Podrobneje pa v današnji tiskani izdaji Dolenjskega lista, kjer objavljamo veliki intervju z Rudijem Stoparjem.