UI

Tako kot njega so še na stotine, tisoče, desettisoče in po nekaterih podatkih sto tisoče neznanih in za domačo oblast in za skoraj ves preostali svet nepomembnih že vzeli iz njihovih vasi in mest ter odpeljali na fronto, in če jih ni prej prekril sneg, listje ali travnati prt, s fronte nazaj v njihove vasi in mesta. Ko so odhajali iz svojih vasi in mest, so upali: »Na svidenje v naslednjem miru.« Ob vrnitvi niso rekli več ničesar. Beseda je znamenje življenja. Mrtvi ne govorijo. V njihovem imenu govorijo tisti, ki so nadnje priklicali smrt.

Sveče ne govorijo. Sveče gorijo. In ko ugasne zadnji plamenček, pade mrak pozabe nad tistimi, za katere so gorele sveče, uradna statistika umrlih zapolni evidenčni list z novimi imeni, druga uradna služba napiše nov delovni nalog, s katerim pristojni organi vzamejo nove neznane in za oblast in za skoraj ves preostali svet nepomembne iz njihovih vasi in mest in jih dostavijo na fronto in potem s fronte nazaj v njihove vasi in mesta, v katerih sveže zagorijo nove sveče …

Veliko je sveč, še mnogo mnogo več je tistih, namesto katerih, nepoznanih in brezimnih, drobni plamenčki žalosti ne bodo zagoreli nikoli. Zato pomni, spomni »se moža soldata, kadar sinu bo zadosti let, pazi, da ne bo končal kot ata«, pod kroglo, daleč stran od domačih step in puščav in sosesk. In kriči: »Neee!«, ko bodo spet prihajali, da bi odpeljali njim neznane in za domačo oblast in za skoraj ves ostali svet nepomembne iz njihovih vasi in mest in jih dostavljali na fronto in potem s fronte nazaj v njihove vasi in mesta med sveže prižgane sveče in bi bilo konec zadnjega upanja.

Ker so rojeni za življenje: za prvi nasmeh v naročju srečne mlade mamice in vse druge nasmehe, za prvi korak in vse druge korake, za prvo besedo in vse druge besede, za prvi razred šole in vsa nadaljnja šolska leta, za jutra, ki taka vstajajo samo nad njihovo domačo stepo in puščavo in sosesko, za večere, ki skrivnostno vabijo med doživetja, za ljubezen, za desetletja v družini in med vrstniki, za posel, za srečna zrela leta in za dostojnost bivanja in dostojnost konca, kot se ima zgoditi po zakonu narave, in ne po zakonu samooklicanih gospodarjev vseh duš in teles.

In čeprav jih ne poznamo, naj bo sveta tudi njihova živa prisotnost med nami, zgódi se tudi njihova volja do življenja in naj doživijo svoje »kraljestvo« na Zemlji. Naj jim bo dano vse to in več, čeprav so neznani in se domači oblasti in skoraj vsemu ostalemu svetu zdijo nepomembni, ali pa prav zaradi te njihove brezimnosti. Ampak le kako s klicem k človečnosti nagovoriti srce in glavo samooklicanih vladarjev, glasnih in potuhnjenih, prepolnih samega sebe in svojih proti-življenjskih zamisli, ko pa imajo namesto srca črpalko, namesto glave pa generator idej za prelivanje krvi?