Ob obisku kozolca nekateri tudi zajokajo
Na začetku vasi Šmarčna, takoj za lično vaško cerkvico stoji velik kozolec toplar. Na daleč ni videti dosti drugačen od drugih podeželskih 'bratov'. A ko obiskovalec stopi bližje, hitro vidi, da prenovljen Dolinškov kozolec z letnico 1920 resda ne opravlja več svoje prvotne vloge sušenja sena ali žita, pač pa opravlja drugo pomembno poslanstvo – ohranjanje kulturne dediščine kraja in okolice.
Ciril Dolinšek je že kot otrok zelo rad zbiral stare predmete. »Ko so podirali kakšne hiše ali gospodarska poslopja in sem videl kak zanimiv predmet, sem ga shranil, saj se mi je zdelo škoda, da bi ga zavrgli.« Tako je njegova etnološka zbirka skozi leta počasi rasla. Stvari je hranil doma, njegova velika želja pa je bila te predmete nekoč pokazati širšemu občinstvu.
Hkrati je rasla želja po obnovi družinskega kozolca. Dolinškovi so kozolec uporabljali vse do leta 1988, ko so zgradili nov hlev. Kozolec je tako postal prostor za shranjevanje razne šare. »Hudo mi je bilo, ko sem to gledal. Zato sva se z ženo leta 2009 odločila, da kozolec obnoviva in v njem urediva zbirko.«
Očistili sleherno razpoko
Celovite prenove, ki je trajala tri leta, so se lotili pod budnim očesom Zavoda za varstvo kulturne dediščine. »Očistili smo ga do potankosti, s sesalci, celo z zobnimi ščetkami, vsako luknjico, vsako razpoko. Bilo je ogromno prahu, ki se je nabiral skozi desetletja. Kar je bilo potrebno, smo zamenjali, naredili novo streho, tla, stopnišče. Ves les smo pripeljali iz domačega gozda. Tako smo v čim večji meri ohranili identičnost, prvinskost kozolca.«
Maja 2014 so prenovljeni kozolec z bogato etnološko zbirko tudi odprli. Na ogled je okoli 750 različnih predmetov. Ob vhodu so pod kozolcem spravljeni večji kmetijski stroji, mlatilnice, vozovi, sani iz leta 1890, pa obračalnik in zgrabljalnik za seno, slamoreznica, 'lajta' za prevažanje gnojnice.
V prvem nadstropju, osrednjem prostoru kozolca, kjer se je nekoč sušilo seno, je zbrano kmečko orodje, od takšnega, ki ga je moč najti še v mnogih starih domačijah, do prav posebnih orodij, značilnih zgolj za kakšno vas. Ena takih je mreža za nabiranje premoga, ki so jo uporabljali vaščani Šmarčne. »V teh krajih je bilo nekoč razvito rudarstvo. To so bile separacije, kjer so v grabnih prali premog z vodo, pri tem je veliko premoga uhajalo v Savo, voda ga je odnašala in ujeli so ga vrtinci. Ljudje so ga potem z mrežami pobirali iz Save.« Na drugi strani prostora so posode za mleko, žehtar za molžo, trlica za trenje lanu, pa rezalniki za živinsko peso, krompir, jabolka, 'pajkl' za čiščenje žit, brana, plug iz leta 1900 in podobna, nekoč nepogrešljiva orodja na kmetijah.
Vsak predmet ima zgodbo
Ko se povzpnemo še višje, v prostor pod streho, pa se za trenutek zazdi, da smo vstopili v staro kmečko izbo, kjer je gospodinja ravnokar pospravila po mizi in stvari zložila v kredenco, gospodar se je odpravil v svojo delavnico ali k čevljarju, da mu popravi škornje, otroci pa se pripravljajo k pisanju domačih nalog s kredo na tablico. Čevljarjeva delavnica je polna čevljarskega orodja, kopit in macesnovih klinčkov, s katerimi so zabijali popravljene podplate, pa tudi škornjev, ki čakajo na popravilo ali pa na stranko, da pride ponje. »Tu in tam mi kdo reče, češ saj te predmete lahko kupiš na kakšnem bolšjaku ali preko interneta. Toda to orodje ima dušo, vsak kos je avtentičen in ima svojo zgodbo. V vsakem je bilo veliko znoja, ljudje so morali trdo delati, da so preživeli. In to je pravi čar te zbirke,« prida Dolinšek.
Spet na drugi strani so razstavljeni predmeti iz posameznih prostorov v nekdanjih kmečkih hiš izpred stoletja ali več, gospodinjski pripomočki, kot so mlinčki, rezalniki kruha in razni strojčki, pa lesen hladilnik s konca 19. stoletja, oblečen v pločevino in s predalom za led. Kopalna kad je iz leta 1870, pod katero so zakurili za toplo vodo, šivalni stroj je iz prve polovice 19. stoletja, pri katerem je bilo treba z eno roko vrteti kolo in z drugo držati blago. Iz leta 1936 je otroški voziček in pisalni stroj iz leta 1910, v zaboju so čisto prave družinske slike od leta 1850 dalje …
Spomini na otroštvo
»Mnogim starejši obiskovalci kar zajokajo, ko pridejo na ogled naše zbirke. Predmeti, kakršne so imeli nekoč tudi sami doma, jih povrnejo v otroštvo. Hkrati pa je zbirka izjemno zanimiva tudi za otroke in mladino, saj jim da pomembna nova znanja o dediščini,« prida Dolinšek, sicer tudi turistični vodnik in soustvarjalec programov na Gradu Sevnica.
Zbirko ves čas dopolnjuje, hkrati pa umika določene stvari, saj ne želi, da bi bil prostor prepoln. »Razstavljeno želim imeti zgolj eno stvar iz določenega obdobja. Denimo, nimam dvajsetih likalnikov, pač pa enega na oglje, drugega na ploščico in tretjega na elektriko. Ponujali so mi jih že vsaj petdeset, toda ne zdi se mi smiselno razstavljati enakih predmetov.« Vsi predmeti so temeljito očiščeni in zaščiteni, tako da v njih ni prahu ali pa črvičkov, plesni in podobnega.
Programi za skupine
Za zaključene družbe in skupine, podjetja, šolske, vrtčevske skupine so odprti skozi vse leto. Na voljo je več različnih programov, pri katerih sodeluje tudi Aktiv žena Šmarčna, ki ponudi kmečke dobrote, jabolčnik in vino, značilne za Šmarčno in okolico. »Skupine se lahko preizkusijo tudi v 'kavsanju', pobiranju lesa iz Save z dolgimi lesenimi palicami ali 'kavsi', značilnem za sevniško območje. Ali pa jim predstavim igre, ki so jih izdelovali prebivalci po tukajšnjih vaseh in se z njimi tudi igrali. Te igre lahko obiskovalci kozolca tudi preizkusijo. Kakšne razlike v zavzetosti za igranje med mladimi in starejšimi obiskovalci ni. Starejši se skozi igre spominjajo svojih otroških dni, otroci pa spoznajo nekaj novega in se tudi povsem vživijo v te igre.« Različne programe je pripravil tudi za vrtčevske in šolske skupine.
Leta 2021 sta Dolinškov kozolec in z njim Šmarčna prejela največ glasov pri spletnem glasovanju na natečaju Turistične zveze Slovenije Moja dežela – lepa in gostoljubna v kategoriji »vaško jedro«. »Seveda me je presenetilo, saj so bile v konkurenci mnogo bolj znane slovenske vasi. A ljudje so očitno prepoznali našo ponudbo in domačnost kot nekaj svojega, nekaj pristnega, kar v njih zbudi še posebej prijetne občutke,« še pove Ciril Dolinšek, varuh kulturne dediščine Šmarčne in okolice.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
