M. L.

Brez njega bi bilo mesto Brežice drugačno. Brez njega bi ulice s pločniki, klopcami in odmaknjenimi kotički in mestne zelenice nov dan začenjale manj pometene, manj čiste, manj urejene, manj lepe. Brez njega bi manjkala na brežiških ulicah tista nevsiljiva prijaznost, ki jo zmeraj izžareva z iskrenim nasmehom in v svojih sicer redkih besedah.

Zato je Iztok Trampuš iz Stare vasi na Bizeljskem tako priljubljen pri najmlajših in drugih prebivalcih mesta nad sotočjem Krke in Save. Zato pravijo: »Izi je car.«

Ponosni na Iztoka

»Tako marljivega in vestnega človeka ne vidiš vsak dan (upam, da to vidi tudi njegov delodajalec). Tudi prijaznost mu ni niti malo tuja, zelo prijeten in prijazen sogovornik je,« je na družbenem omrežju FB zapisal Boris Kovačič. »Ponosni smo, da je del naše ekipe,« dodaja Petra Grajžl, vodja splošnih služb v Komunali Brežice, kjer je Iztok zaposlen.

»Zaradi njega so naše ulice čiste in urejene. Svoje delo opravlja z ljubeznijo in občutkom odgovornosti. Vsak koš, ki ga izprazni, in vsaka pometena ulica sta zanj osebna dolžnost. Kadar je na dopustu, ga skrbi, da njegovo delo ne bo opravljeno s takšno natančnostjo, kot jo sam zagotavlja. Iztok je pri delu temeljit in predan, njegov trud pa je opazen v vsakem kotičku mesta,« so zapisali v glasilu Komunalko.

Iztok pravi, da so vsi v mestu jako prijazni do njega. Ne pritožuje se nad delom. »Po tleh so večinoma cigaretni ogorki,« pravi o vrsti smeti. Moti pa ga vandalizem. »Nekateri obračajo koše za smeti,« pravi.

M. L.

Presenečenja – taka in drugačna

Pravzaprav po naključju so nam skupaj z Iztokom pred dnevi pripovedovali o svojem delu v brežiški Komunali še njegovi sodelavci Robert Pintarič z Malega Vrha (pri Globokem), Aleš Kolarič iz Presladola in voznik tovornjaka Denis Kustrin z Velike Doline.

Kot Iztok ima vsak od njih svojo zgodbo o tem, kaj kdo dela in kaj se z njim godi, da je čisto, urejeno in lepo mesto Brežice in celotno brežiško območje. Zadaj na tovornjaku morajo biti komunalni delavci, izpostavljeni zimam in poletjem, trši od jekla, za katero se jim v mrazu lepijo roke.

Hvaležni pa so, da delodajalec poskrbi za odlično zaščitno opremo. K ekološkim otokom pristopajo vnaprej pripravljeni na vsakovrstna presenečenja, vedoč, da so se pri enem od praznjenj zabojnikov spotaknili ob živalska čreva in različne kosovne odpadke, položene poleg zabojnika, in da med biološkimi odpadki lahko spet naletijo na trup domačih živali, med embalažo pa na pregorelo pečico. Take prizore si ob pripovedovanju omenjene četverice zlahka predstavljamo.

Ti vražji fantje, neutrudni skrbniki lepe brežiške občine, pa se hvaležno spominjajo lepih presenečenj. Zavitek kave in čokolade ali velikonočno kračo in pijačo – tudi to občani kdaj hvaležno postavijo k svojim hišnim zabojnikom kot darilo »svojim« skrbnim in razumevajočim komunalnim delavcem.