Smrt Aleša Šutarja: Leto dni pozneje je čas za pošteno bilanco
Leto dni po pretresljivem dogodku, ki je močno zaznamoval Novo mesto in širšo Slovenijo, ostaja odprto vprašanje, kako se obljube države odražajo v vsakdanjem življenju ljudi.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Smrt Aleša Šutarja je Novo mesto pretresla tako močno, da je ogorčenje zatreslo državni vrh. Ljudje niso zahtevali le odgovornosti za posamezen napad, ampak odgovor na vprašanje, zakaj so se v delu jugovzhodne Slovenije tako dolgo počutili preslišane. Tragedija je bila sprožilec, ne vzrok protestov. Vzroki so se kopičili v letih opozoril, strahu in nezaupanja v ustanove, ki bi morale zagotavljati varnost.
Država se je odzvala hitro, s Šutarjevim zakonom in z okrepljeno prisotnostjo policije. Toda hitrost sprejemanja zakona še ni merilo njegove uspešnosti. Leto pozneje je veliko pomembnejše vprašanje, kaj od obljubljenih sprememb dejansko občutijo prebivalci.
Odgovor ni preprost. Kršitev javnega reda in miru je manj, evidentiranih tatvin in poškodovanj tuje stvari pa več. Policija opozarja, da je k porastu pripomoglo tudi pogostejše prijavljanje in drugačno pravno obravnavanje manjših dejanj. Župani medtem pravijo, da začetni učinki izzvenevajo. Oboje je vredno slišati. Številke ne dovoljujejo niti razglasitve zmage niti lahkotnega sklepa, da se ni zgodilo nič. Predvsem pa ne povedo vsega o tem, ali se ljudje danes v svojih krajih res počutijo varneje.
Največja nevarnost je, da bi z začetno odločnostjo izpuhtela tudi pozornost države. Varnosti ni mogoče zagotavljati le z občasnimi akcijami in dodatnimi policisti, ki se po nekaj mesecih vrnejo drugam. Potrebujemo vztrajno delo policije, hitre in predvidljive postopke ter sodelovanje ustanov, ki ne bo odvisno od tega, koliko televizijskih kamer je na kraju dogodka.
Enako velja za ukrepe na področju socialnih prejemkov. Kršitve morajo imeti posledice, sicer pravila izgubljajo pomen. A država ne sme prezreti opozorila ustavnega sodišča, da lahko poseganje v sredstva za osnovno preživetje povzroči težko popravljivo škodo. Odločnost in spoštovanje človekovega dostojanstva nista nasprotji. Pravna država mora zagotavljati oboje.
Še težji del naloge se začne tam, kjer policijska pooblastila ne sežejo dovolj daleč: pri šolanju otrok, odgovornosti staršev, delu s socialno ogroženimi družinami in vključevanju na trg dela. Ravnateljica OŠ Bršljin opozarja, da šola težav ne more reševati sama. To ni izgovor za neukrepanje, ampak opis meje, ob kateri mora odgovornost prevzeti še kdo drug.
Pri tem ne smemo vseh Romov obravnavati kot storilcev ali vseh opozoril prebivalcev odpraviti kot predsodke. Eno in drugo bi nas oddaljilo od rešitev. Pravica do varnosti pripada vsakomur, enako kot dolžnost spoštovanja pravil.
Ob prvi obletnici Šutarjeve smrti zato ne potrebujemo novih velikih obljub. Potrebujemo pošteno bilanco: kaj deluje, kaj ne in kdo bo za popravke odgovarjal. Najslabši mogoči spomin na tragedijo bi bil, da bi se država spet zdrznila šele ob naslednji.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
