N.Š.

Takšnih otrok je danes veliko: nekateri se borijo z učnimi težavami, drugi se zapletajo v konflikte z vrstniki, tretji iščejo varen prostor, v katerem jih nekdo posluša in razume. Da bi jim šola stala ob strani, so poleg učiteljev nepogrešljivi tudi svetovalni delavci. Z eno izmed njih, Heleno Arzenšek Krajačič, ki je že dve desetletji in pol zaposlena kot šolska svetovalna delavka na osnovni šoli v Dolenjskih Toplicah in ki jo stanovske kolegice na Dolenjskem opišejo kot izjemno strokovno in izkušeno, smo se pogovarjali o tem, kako vidi današnje otroke, s katerimi težavami se srečujejo in kako jim lahko odrasli pomagamo na poti odraščanja.

»Vsak otrok si želi, da bi ga nekdo slišal in razumel,« pravi Helena Arzenšek Krajačič, ko začneva pogovor o življenju današnjih učencev. Po njenih besedah šola ni samo prostor učenja, ampak tudi varno okolje, v katerem se prepletajo otroške zgodbe – včasih lahkotne in igrive, drugič pa polne stisk, učnih težav in vedenjskih izzivov. Prav tu se pokaže pomembna vloga svetovalne službe, ki skupaj z učitelji stoji ob strani učencem in njihovim staršem.

Koliko svetovalnih delavcev je na vaši šoli, ki ima približno 360 otrok?

»Na naši šoli imamo različne kombinacije svetovalnih delavk in specialnih pedagogov, saj imamo poleg šole tudi vrtec. Ko se je pred tremi leti pokazala možnost, da se razširimo na tem področju, smo tudi se, tako da smo imeli eno svetovalno delavko, ki je pokrivala vrtec in prvo triletje, jaz pa preostalo, torej otroke drugega in tretjega triletja. Zdaj bomo to malce spremenili, in sicer se bomo okrepili na področju svetovalne službe, kar pomeni, da bo z letošnjim šolskim letom ena svetovalna delavka večinsko delala na tem področju in imela razredno stopnjo, jaz pa bom imela vse otroke predmetne stopnje. Poleg naju dveh sta tu še dva specialna pedagoga za izvajanje dodatne strokovne pomoči (DSP), torej smo na področju šolske svetovalne službe štirje zaposleni, in to je skladno z normativi in nas je dovolj.«

Po covidu-19 je država prepoznala potrebe oz. je uslišala prošnje in opozorila šolskih delavcev, da je treba področje svetovalne službe okrepiti.

»Da, res je. Tudi pri nas smo to izkoristili za dodatno zaposlitev. Država jo je podaljševala vsako leto zadnja tri leta, zdaj pa je to sprejeto sistemsko. Isto se je zdaj zgodilo v vrtcih, a je vezano na občinsko financiranje. A ker se opaža porast manj prilagojenega vedenja že pri vrtčevskih otrocih, je bilo to nujno. In to je zelo skrb vzbujajoče. A kot rečeno, pristojni so to že prepoznali in vrtci so se strokovno kadrovsko okrepili. Kažejo se namreč primanjkljaji na področju duševnega zdravja, ne več na učnem področju. Na področju preventive, vzgoje, socialnih veščin – tu so primanjkljaji.«

Kaj vam to kot strokovnjakinji pove?

»To mi pove, da družina odpoveduje. To nam je pokazal covid-19. Pokazal je tudi, da šola ni odpovedala, nasprotno, šola je bila edino varno zatočišče v tistem času. Res je, da smo imeli nekaj organizacijskih težav na začetku, ampak smo jih hitro odpravili, učni proces je šel takoj naprej. A odpovedala je družina, kar smo izvedeli prek otrok, tudi staršev, učiteljev. Ko gredo stvari narobe, se to zelo hitro pokaže, otroci nam namreč zaupajo kar veliko zgodb. Včasih smo hujše izbruhe otrok gledali samo prek ameriških filmov, a žal se to zdaj dogaja tudi pri nas.«

Kakšni so starši danes? Helikopterski?

»Ne, ne gre za helikopterske starše, ampak preprosto za površne starše. Da, tako bi jih označila. Površni so v odnosih. Prek dneva so zelo zasedeni, v odnosih – vseh – pa zelo površni. Tudi starši so padli v svet družbenih omrežij; pomemben jim je videz, radi telovadijo, hodijo na jogo. Seveda pa imamo tudi zelo skrbne starše, starše, ki se zelo zavedajo, kako pomembna sta branje, rutina, kaj pomeni sproščen otrok, kako pomembna sta gibanje in skupno preživljanje prostega časa v naravi. Veste, starši imajo vse potrebne informacije za zdravo življenje otrok v vseh pogledih, pozabijo pa na odnosno stran. To pomeni otroka videti, slišati, ga dobesedno prijeti in se ga dotakniti, torej objeti, z njim biti zvečer, kdaj skupaj pogledati domačo nalogo. Starši najraje vidijo, da je vse v e-asistentu. Da so tam vse informacije. Če jih bodo pogledali ali celo upoštevali, pa je njihova odločitev. Otrokom smo tako vzeli stik s staršem, da mu on pove lepo ali slabo novico. Ker je vse v e-asistentu, ni več stika med starši in otroki.«

Stranica v trikotniku otrok – starši – šola šepa na tem delu?

»Da. Mi se z otrokom v šoli vse pogovorimo, imamo stik. In če pomislimo, kako je bilo s tem včasih: otrok je moral vse doma povedati, kam grejo, kaj mora prinesti dodatnega v šolo, družina se je potem še kaj pogovorila. Če je bila kaka težava, smo starše poklicali v šolo oziroma jim še prej napisali v beležko, otrok je moral to pokazati doma. Zdaj vsega tega ni več, izključili smo otroka iz tega pogovora. Vrniti bi se morali v čase, ko smo otroku v šoli nekaj povedali, naročili, da naj to pove doma, ta je to naredil, starši pa so se na to odzvali. To bi veliko stvari spremenilo na bolje.«

Manjka torej komunikacija.

»Res je, to vseskozi opozarjamo. Komunikacija in odnos – v tem je zdaj težava, in če to rešimo, bomo zmagali. Popraviti moramo oboje, in to pri vseh treh vpletenih, na vseh ravneh in v vseh smereh med šolo, starši in otroki. Kako se to spreminja na slabše, spremljam že skoraj 25 let, saj imam zdaj stik z otroki otrok, ki so bili pred enim ali dvema desetletjema naši učenci. Seveda ne govorim o vseh otrocih, imamo pa, kot vsi, Gaussovo krivuljo.«

Kako bi opisali otroke na šoli, kakšni so, kaj je zanje značilno?

»Naše otroke vidim skozi prizmo 'kuhane žabe', saj jih tako zelo poznam in jih spremljam od blizu … A celostno gledano, bi izpostavila eno stvar, ki se kaže tudi drugod, s tem pa se na šoli že dejavno ukvarjamo in stanje rešujemo: manjka jim spoštljivosti, in to do vseh. Medsebojne in do nas, odraslih. V porastu je egocentrizem – jaz, jaz. To se kaže tudi v motenju pouka, češ, jaz lahko. Jaz bom naredil to in to, pa s tem še malo izstopajo in pridobijo na veljavi. Je pa med mladimi danes kar hudo. Gre za biti sprejet. Veliko se ukvarjajo s tem, ali so sprejeti, kaj je nekdo rekel o njih. In to traja 24 ur, zato je to tako skrb vzbujajoče. Denimo, da se sporečejo v šoli, nato gredo domov in do večera ali celo prek noči spremljajo prek družbenih omrežij, kaj kdo o njih govori. In to je izčrpavajoče ter vir marsikaterih stisk. Mi smo se v šoli sporekli, kdo se je celo stepel, a se je to v šoli tudi prenehalo – domov smo šli pomirjeni, saj so to od nas zahtevali in dosegli učitelji. Doma se s tem nismo več ukvarjali. Zdaj pa se ne neha in ne neha. Splošna težava, ki iz tega izhaja, pa je tesnoba.«

Kako se ta kaže?

»V velikem porastu je – kot kulminacija vsega, kar sem povedala – odklanjanje pouka. Otroci nočejo v šolo. O tem poročajo prav z vseh šol, to je postala težava številka ena. Razlogi za to so različni, od medvrstniških odnosov ali ker pišejo test ali bodo vprašani. So pa medvrstniški odnosi velik generator slabega počutja.«

Kaj šola naredi na tem področju?

»Vpeti smo v številne projekte, delavnice, o tem se izobražujemo prav vsi šolski delavci. Že več let imamo na šoli projekte, med njimi je bil na primer projekt Varno in spodbudno učno okolje, v sklopu katerega smo imeli celoletne akcije o povezovanju, socialnih veščinah, ki dajejo lepe rezultate, otroci so jih zelo dobro sprejeli. Že dve leti imamo projekt Veščina meseca, tudi ta je zelo dobro uspel.«

Družbena omrežja in telefoni so spremenili marsikaj.

»Vsekakor, na vseh ravneh. Kot sem že omenila, starši iz tega niso izvzeti. Tudi njih je ta svet instagramov in facebookov potegnil vase, in to se pozna v celotni dinamiki družine, najbolj pri otrocih. Pri njih pa je to še potencirano, saj so to leta, ko se primerjajo med seboj, preverjajo, kaj o njih pišejo drugi, to jih kdaj potare, zgodba lahko hitro postane zelo huda. Mi smo že pred leti – od letos pa bo veljal tudi zakon – telefone iz šole odstranili. Šli smo postopoma, zdaj so telefoni ugasnjeni in zaklenjeni v omaricah, med poukom na šoli niso dovoljeni. Imamo pa kar nekaj zanimivih zgodb z začetka tega procesa, ko so tudi starši, ko smo otroku zaradi nespoštovanja neuporabe telefona tega odvzeli … Imeli smo tudi grožnje z odvetniki in župani, češ da nas bodo prijavili marsikam, ker smo otroku telefon odvzeli.«

Kdaj se je pojavila ta težava? Po covidu-19?

»Jaz ne krivim covida-19 za vse. Da, takrat se je veliko stvari spremenilo, otroka smo potisnili v virtualni svet, želeli smo namreč, da otroci ostanejo povezani. Zapiranje družbe nam je dalo stvar, s katero smo si zapolnili čas – telefon in družbena omrežja. Otroci prek njih bežijo v ugodje, hitro zadovoljitev, želijo si hitrega uspeha. Želimo si biti srečni in uspešni, ti hitri impulzi prek Instagrama in TikToka pa nam to dajo. To velja za starše in otroke. A žal dobimo samo površnost v vseh pogledih. Med covidom-19 je strašno padla tudi učna kondicija, a smo jo hitro pridobili nazaj; zdaj smo že na predkovidni ravni, padlo je tudi znanje, a tudi tu smo že splezali ven.«

Kako ste vi v tem času opravljali svoje delo, poslanstvo? Kako ste prepoznali otroka, ki potrebuje vašo pomoč?

»To se pokaže zelo hitro; lahko rečem, da nismo 'zgrešili' niti enega otroka. Vsakega otroka na naši šoli je imel 'pod učem' nekdo. Že vsak učitelj posebej je prepoznal najmanjšo težavico, nato smo vključili razrednika. Če se kdo ni javljal prek Zooma dlje časa, smo ga tudi obiskali. Vsekakor je šlo za timsko delo, a pri otroku se tudi prek Zooma vidi, ali 'je pravi ali ne'. Naročali smo jih tudi na šolo, da smo se pogovorili v živo. Učiteljice podaljšanega bivanja pa so postale tutorke in so imele posebne ure s posameznimi otroki. Resnično smo imeli zelo dober pregled nad celotno šolajočo se populacijo.«

Kaj je bilo najbolj grozno v tistem času?

»Otroci so rekli, da šola prek Zooma ni bila najbolj grozna stvar, največ težav jim je od začetka predstavljalo oddajanje nalog prek spleta, ampak to smo kmalu rešili. Kot največja težava in stiska za otroke se je pokazalo to, da se z njimi učijo starši. Da jim nekaj razlagajo, da jim morajo pomagati. To jim je bilo grozno.«

Kako pa sicer poteka diagnostika otrok s čustvenimi, z vedenjskimi ali učnimi težavami, kak je postopek? Kdo je tisti, ki reče – ta otrok ima težavo?

»Vedno je prvi učitelj, ki to ugotovi, ki to izpostavi, opozori starše. Odzivi pa so različni, od tega, da starši zanikajo, da je kar koli narobe z njihovim otrokom, do tega, da so zelo hvaležni, saj so tudi oni že nekaj sumili. Naš postopek vpisa otroka v šolo je še klasičen, nikakor pro forma, k vpisu povabimo otroka in starše. Že ta prvi stik z družino nam pove marsikaj. Če pri tem opazimo neko težavo, si jo zabeležimo, torej se svetovalna služba že vključi. Tega otroka že spremljamo, opazujemo. Učitelja v prvem razredu opozorimo, da naj bo pozoren. Najhujše težave se pokažejo že v prvem razredu, če so težave manjše ali specifične, pa se pokažejo v 2. razredu. No, če je otrok hodil v naš vrtec, pa kakršno koli odstopanje ali težavico opazimo že v vrtcu in otrok je spremljan od prvega trenutka, ko vzgojiteljica nekaj opazi – na grafomotoričnem področju, na gibalnem ali vedenjskem itn. Gotovo nam nič ne uide. Ko nekaj opazimo, naredimo teste v šoli, nato otroka usmerimo v posvetovalnico, v kateri naredijo podrobno diagnostiko. Nato se otroka usmerja na Zavod RS za šolstvo, na katerem komisija odloči, ali otrok dobi odločbo. Številčno to pomeni, da imata v razredu 20 otrok odločbo v povprečju dva otroka.«

Katere učne težave imajo otroci danes?

»Danes prevladujejo otroci, ki imajo na učnem področju upad pozornosti, koncentracije, vztrajnosti, motivacije. Specifičnih učnih težav, kot so: disleksija, disgrafija, diskalkulija, ADHD, ni tako zelo veliko oziroma znamo to že zelo dobro reševati.«

Kdaj dobi otrok odločbo?

»Včasih je veljalo, da imajo odločbo otroci, ki imajo 'nižje kapacitete'. Danes ni tako. Za odločbo zaradi specifičnih učnih težav je prvo, da morajo biti kognitivne intelektualne sposobnosti otroka povprečne ali višje. Za otroke, ki imajo nižje kognitivne sposobnosti, je namreč predvideno ponavljanje razreda, ne odločba. Ta v teh primerih otroku ne pomaga. Kot ne pomaga tistim, za katere starši želijo, da bi dobil odločbo. To je zdaj kar nekako trend.«

Govorite o izkoriščanju in pritiskih zaradi odločb?

»Da. Starši vidijo v odločbah nekakšno pomoč za svojega otroka, radi bi jim 'pomagali' na ta način, predvsem zaradi napovedanega spraševanja, ki ga imajo po navadi otroci, ki dobijo odločbo. Spet gre za hitro zadovoljitev, za hitro pot do cilja. A tako ne gre.«

Kako pa se starši odzovejo, ko predlagate odločbo?

»Prvi odziv je vedno strah. Starše je strah, kaj je narobe z njihovim otrokom. Nekateri tudi zanikajo težave. Večinoma pa nam pritrdijo, češ da so tudi oni že opazili težave. Nato želijo izvedeti, kako se jim lahko pomaga. Bi pa ob tem rada povedala, da je za otroke z odločbami v našem šolskem sistemu poskrbljeno zelo dobro. Pozabljamo pa na nadarjene otroke, z njimi se ukvarjamo premalo, sploh sistemsko. Ampak kdo bo vodil družbo čez nekaj let?«

Verjetno ste pri svojem delu naleteli na različne primere. Kako pomagati otroku, pri katerem je doma 'vse narobe'?

»Da, tudi to se zgodi. Imeli smo primere, pri katerih smo jokali prav vsi. Ampak že na fakulteti so nam povedali, da če ima otrok v stiski na šoli samo enega učitelja, eno osebo, ki ji zaupa, smo ga rešili. Včasih šola dejansko prevzame vlogo družine, da.«

Kako pa skrbite za svoje izobraževanje, supervizijo in za svoj dušni mir?

»Izobraževanj je dejansko vsako leto manj, saj se čuti, da 'ni denarja'. Moraš biti tudi pravi čarovnik, da se uspeš prijaviti na supervizijo, saj je število prostih mest omejeno, zapolnijo se v 15 minutah. Kolegice se dobivamo na regionalni ravni, imamo neformalne študijske skupine, tudi v šoli imamo svoje zaupnike in si pomagamo med seboj. Najpomembnejši je pogovor. Pogovor, objem in nasmeh vse rešijo.«