Komentar: Kdo bo (u)slišal? Daj nam naš vsakdanji kruh
##IMAGE-3737156##
Molitve so usmerjene h kruhu. Če ne vse, ena gotovo: očenaš. Uvodno trditev obrnimo: h kruhu so usmerjene molitve. Najbrž ste se zdrznili, kajti h kruhu so na ukrajinskih bojiščih usmerjene tudi puške. Moliti ali pobijati? To sploh ne bi smelo biti vprašanje, kajti zavezanost molitvi menda vključuje sama po sebi odrekanje nasilju. Za vprašanje morale gre, a morala tokrat ni osrednja tema. Točka tokratnega gledanja je slovensko žitno polje.
Žitno polje v Sloveniji je tisto, ki daje vsakdanji kruh. Ampak glede tega so težave. Ker se v tako imenovani žitni verigi v Sloveniji ne uspejo dogovoriti glede odkupne cene pšenice in koruze, veliko obeh odpeljejo v tujino, kjer so cene višje. A ker v Sloveniji potrebujemo pšenico in koruzo, obe poljščini potem uvozimo iz tujine. Pšenice naj bi po nekaterih podatkih v letu 2021 iz Slovenije izvozili dobrih 94.000 ton, v našo državo pa uvozili nekaj več kot 95.000 ton. Načinu izvozi – uvozi nekateri mogoče celo ploskajo, to pa zato, ker za žito, ki gre ob žetvi naravnost v izvoz, ni treba imeti v Sloveniji skladišč. Zakaj bi jih gradili, če lahko svoje žito »skladiščimo« v tujini, kajne? Pa to vprašajmo slovensko pšenico. Kdor ima v sebi dovolj dobrote in čuti dovolj domoljubja, bo slišal, kako pšenica šepeta: »Gradite silose zame in zase, predvsem pa za hude čase. Na rodovitnem polju me posejte, na njem nikakor ne zidajte lakirnic.«
Šepeta pšenice niso slišali mnogi poklicani, med njimi državni sekretarji in ministri. In sredi najlepšega slovenskega žitnega polja so naredili avstrijsko lakirnico. Namesto te tovarne bi lahko na tistem prostoru postavili žitne silose, da slovenskim pridelovalcem ob žetvi ne bi bilo treba žita voziti v tujino. K prodaji v tujino sicer ob skladiščnih danostih spodbuja tudi višja odkupna cena v tujini. Ampak tudi cena v Sloveniji za slovensko pšenico bi lahko bila višja. Država bi k odkupni ceni primaknila toliko, da kmetje ne bi v tujini iskali boljših prodajnih možnosti. Slovenska pšenica bi tako ostajala v Sloveniji. Molitev Slovencev: »Daj nam (…) naš vsakdanji kruh,« bi se potem uresničila lažje.
Če ob naštetem tudi zmanjkuje naših polj, se ne gre čuditi. Nekaj jih je Slovenija »podarila« tudi za razkošno avtocesto Barcelona–Istanbul in za vse druge hitre ceste, ki že tvorijo tako imenovani slovenski avtocestni križ in ki ga bodo še dopolnile v prihodnje kot tretja razvojna os in kot četrta razvojna os, ki jo nekateri tudi že napovedujejo. Ob tem mogoče kdo v naši sodobni oblastni sestavi modruje, da je celo dobro, da del žitnega polja žrtvujemo za avtoceste, češ, če imamo hitre ceste, lahko tuji dobavitelji iz žitnih skladišč v tujini hitro dobavijo pšenico v Slovenijo.
A je Slovenija, ki zna prodati v tujino na zahod svojo pšenico in potem iz tujine z vzhoda uvoziti drugo pšenico, zdaj malce na trnih. Zahod bi še odkupoval. Toda žitne kašče vzhodno od Slovenije nam je že nekoliko priprla vojna v Ukrajini. Še huje bo, ker ne bo kaj dati v kašče, saj v veliki žitnici Ukrajini zdaj žitna polja orjejo tanki, ne pa plugi. Kako bo, napoveduje slovenski pregovor: kakor si sejal, tako boš žel. Žita, ki je v tujih skladiščih od prejšnjih žetev, ne bodo prodali, saj lahko ob velikem povpraševanju cene dvignejo v nebo, česar se iskreno razveseli vsak pravi mešetar. Ko v takih okoliščinah pride do molitve za naš vsakdanji kruh, je treba vedeti, da bo iz tujih blagovnih rezerv prednostno dobil žito in posledično kruh tisti, ki bo bolj prav molil. A to še ni konec težav. Pisatelj Stefan Zweig poroča še o eni. V svoji knjigi je vprašal: »Kje si bil, Adam?« Adam je odgovoril: »Bil sem v drugi svetovni vojni.« Ko bodo zdaj ob molitvi očenaša vprašali: »Kje si bil, Bog, da nisi slišal naše molitve za kruh?« bo Bog pojasnil: »Bil sem v ukrajinski vojni.« In ko bo rekel tako, mu ne bo več moč očitati ignorance. Zaradi hrupa ruskih raket in ameriškega vsiljevanja ameriškega plina Evropi Bog res ne more slišati ponižne molitve tihih gospodinj. Tisti, ki delajo ves omenjeni hrup, bi tudi molili dovolj glasno, da bi jih Bog slišal, a tisti ne molijo, če pa že molijo, molijo zato, da si operejo grehe. Vse to je nova vsemogočnost, mogočnejša od Vsemogočnega. Tudi zato pšenica, kot rečeno, šepeta, naj Slovenija svojo zemljo raje kot za negotova (tuja) tehnična postrojenja vseh vrst ohrani za svojega sejalca. Mar ni prav v tem duhu Ivan, namreč Grohar, slikar, naslikal Sejalca in je zato Sejalec bolj kot panter simbol slovenstva? Tak simbol, da bi v molitvi h kruhu našemu vsakdanjemu lahko začeli nagovarjati Sejalca.
Komentar je iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista. Jutri že izide nova.
