Komentar: Suša ni več naravna nesreča, ampak nova realnost
Jablane, hruške in modra frankinja? Morda je čas za fige, kakije in refošk.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Zadnje tedne je v Novem mestu pogosto videti ljudi z dežniki. Trditev ni pomota. Res po mestu hodijo ljudje z dežniki. Sredi belega dne v najhujši pripeki, ko na nebu ni oblačka. Pa ne Novomeščani. Filipinci, ki delajo pri nas, gastarbajterji, kot smo rekli našim ljudem, ki so nekoč na enak način hodili delat v Nemčijo, jih nosijo. Da se z njimi zaščitijo pred neposrednim obsevanjem, ki nam ga velikodušno pošilja nam najbližja zvezda.
Vroče nam je, kot nam ni bilo še nikoli. Še dobro, da se nam to dogaja zdaj, ko imamo klime. Kaj bi bilo, če bi bilo tako vroče tam nekje pred pol stoletja. Scvrli bi se. Ali pa bi se preselili severneje, kjer je nekoliko znosnejše podnebje in kjer bi nas gotovo sprejeli tako velikodušno, kot mi danes sprejemamo migrante z juga.
Houston, We have a problem!, bi rekel Žiga Virc, genialni novomeški režiser. Imamo problem. Če bo šlo tako naprej, življenje za človeka na tem planetu ne bo več mogoče. Bogati se bodo že kako rešili v posebna mesta pod posebnimi kupolami s posebno klimo. Kaj pa preostalih deset milijard ljudi?
Imamo tri možnosti. Ignorirati vse, kar se dogaja okrog nas, vsako leto večjo vročino in hujše suše pripisati naključju ter verjeti v ledeno dobo, ki je iz naših krajev pregnala karantanskega panterja, prilagoditi se ali pa verjeti znanstvenikom, katerih raziskave že desetletja dokazujejo odločilen vpliv človeka na globalno segrevanje in podnebne spremembe, ter se začeti boriti.
Seveda se moramo prilagoditi. Podnebje se je trajno spremenilo. Rastline, ki smo jih tu gojili pred stotimi leti, danes precej slabo uspevajo. Bo treba kaj drugega saditi. Pa bolj zgodaj vstajati in delati, ko še ni tako vroče. Ko smo pred desetletji hodili na dopust v Dalmacijo, so naši starši zviška gledali na lene Dalmatince, ki so cele dneve posedali v senci. Niso pa jih videli, kako so že ob štirih zjutraj vlekli mreže iz morja ali pa delali v vinogradu. Ko še ni bilo tako vroče. Danes jih bolje razumemo.
Ko je nekdanji predsednik države že pred petnajstimi leti ob odprtju kmetijskega sejma izjavil, da vsakoletno poplačevanje škode ni perspektivna rešitev, ga marsikdo ni razumel. Državna pomoč kmetom ob sušah, ki še vedno štejejo za naravno nesrečo, je sorazmerno nizka in je bolj potuha kot kaj drugega. Suše niso več naravne nesreče, so posledica spremembe podnebja in so dejstvo, ki se mu je treba prilagoditi. Mogoče se komu zdi smešno, če to pomeni, da je treba namesto jablan, hrušk in modre frankinje saditi kakije, fige in refošk.
A če se ne bomo resno spoprijeli s podnebno krizo, če ne bomo prisluhnili znanstvenikom, ljudem, ki so v otroštvu in mladosti požirali knjige, danes pa jih pišejo, ampak bomo še naprej oportunistično kimali tistim svetovnim voditeljem, ki razen kakšne otroške slikanice v življenju niso imeli v rokah nobene knjige, tudi to ne bo dovolj. Potem se nam slabo piše.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
