Alojz Rak lesu vdihuje dušo in pripoveduje zgodbe: Od pohištva do oltarja
Rezbar, oblikovalec, kipar, slikar. Vse to je naš sogovornik, ki smo ga obiskali na domu, polnem njegovih umetnin.
Alojz Rak je rezbar, oblikovalec, kipar in slikar. Že bežen pogled ob vstopu v osrednji prostor družinske hiše v Dolenjem Boštanju priča o njegovi vsestranski ustvarjalnosti.
Kosi pohištva iz masivnega lesa, stol, ki posnema obliko violine, družinska miza iz javorovega lesa, lesene skulpture ter figure različnih oblik in velikosti, nekatere barvite in tudi s pozlato, slike na stenah, restavrirana in personalizirana lesena skrinja … In seveda velika peč, zasnovana v – kot pravi – organski obliki, ki jo je pred vrsto leti naredil skupaj s svojim očetom, pritegnejo obiskovalčevo pozornost. Les mu je dajal kruh in mu hkrati polnil dušo.
Tako rekoč vse življenje je delal kot zasebnik. Čeprav je bil njegov uradni poklic rezbarstvo, se je ukvarjal z raznolikim naborom dejavnosti. »Od samega rezbarstva se preprosto ni dalo živeti,« pojasni in doda, da se je skozi življenje sam naučil mizarskih veščin, dragoceno pa je bilo tudi znanje očeta, ki je bil izkušen mizarski mojster. Formalno izobrazbo si je pridobil na poklicni mizarski šoli, na kateri so imeli rezbarji poseben programom, znanje pa je ob delu nadgrajeval z izpiti na šoli za oblikovanje, naslednici šole za umetno obrt.
S stiliziranim pohištvom, večinoma je šlo za manjše omare, stole in mize, je opremljal različne prostore – od gostinskih lokalov v Ljubljani, Novem mestu in v Piranu do zasebnih hiš in stanovanj. Pri tem ga ni vodila samo želja naročnika po določenem slogu – naj bo ta starinski, moderen ali vintage –, ampak predvsem občutek za prostor in ljudi, ki v njem prebivajo. »Nikoli nisem želel nekomu prodajati trendov ali tistega, kar je trenutno moderno,« poudarja Alojz. Njegov pristop je bil vedno oseben.
Umetniško žilico je, kot pravi, podedoval po obeh starših. Pripadala sta medvojni generaciji, ki je morala zaradi težkih okoliščin, kot je bila izselitev matere v Nemčijo med drugo svetovno vojno, svoje talente po vrnitvi v domovino, da so lahko preživeli, pogosto potisniti na stran.
Oltar za novo cerkev
Alojz Rak se je ukvarjal tudi z restavratorstvom. Obnavljal je stare oltarje in druge sakralne predmete. Med drugim pa je izdelal rezljan lesen oltar za novo cerkev na Kovačevem hribu. Pri tem je ključno poznavanje starih tehnologij, od klejnih preparacij do oljnih barv, pove.
Pri kiparjenju mu je posebej pri srcu mala plastika, pri kateri v manjši obliki išče izzive ter skozi podobe in njihovo simboliko pripoveduje zgodbe. Te včasih preplete tudi s humorjem. Njegov primarni material je seveda les, ki ga zna ceniti v vsej njegovi lepoti in raznolikosti – od trpežnega hrasta in kostanja do mehke lipe ter oreha in češnje, ki ju največkrat uporablja. Navdih včasih najde v samem materialu, ki ga že s svojo obliko nagovori k ustvarjanju.
Lahko bi rekli, da je nepogrešljiv del njegovega ustvarjalnega procesa tudi glasba. V delavnici oziroma ateljeju ga vseskozi spremlja tretji program Radia Slovenija, saj v klasični glasbi in glasbilih, še posebej v godalih, prepoznava »čarovnijo in popolnost«, ki ju skuša vdihniti tudi lesenim izdelkom.
Tudi v slikarstvu se Alojz Rak ne omejuje. Kot mladega ga je navduševal impresionizem, danes pa v njegovih delih najdemo preplet različnih umetniških smeri. Med tehnikami mu je še vedno posebej ljuba pastozna tehnika nanašanja barve z lopatico. Svoje znanje je izpopolnjeval na različnih likovnih kolonijah, na katerih je vedno dobrodošla izmenjava mnenj s kolegi in z umetnostnimi kritiki.
Povejmo še, da je leta 2017 s skulpturo iz češnjevega lesa Odhajanje postal prvak sevniškega likovnega shoda Grad 2017, leto pozneje pa je prejel srebrno plaketo za relief Na klancu, s katerim, kot je dejal mentor shoda Rudi Stopar, z atributi pisanja, življenja in smrti na temo o Cankarju razkriva razbitost človeka. Za 72-letnim Rakom, ki je deset let v pokoju, je tudi kar nekaj skupinskih in samostojnih razstav; zadnja je bila avgusta leta 2024 v Stari galeriji na sevniškem gradu.
»Če si kreativec, vedno vidiš nekaj v materialu, pa naj bo to kamen, veja ali kovina,« pravi Alojz Rak. Zanj je edini pravi kritik ustvarjenega dela čas. Dela, ki preživijo preizkus časa, so tista, ki nosijo resnično vrednost, neodvisno od trenutnih ocen in trendov, pravi.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.