Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Marjan Turk iz Podgrada je zaprisežen bosonožec. Srečali smo ga na pohodu bosonogih na Šentvidu nad Čatežem in ga pobarali, ali že dolgo hodi bos. »13 let,« smeje odgovori, »ampak veste, jaz hodim bos ves čas – brez obutve grem tudi v cerkev, trgovino, na pogrebe in po vseh drugih opravkih!« Tak odgovor si vsekakor zasluži, da o bosonožcu z Gorjancev izvemo kaj več.

Za mraz ali mokroto in dolga popotovanja v daljne dežele si je človek izmislil obutev: čevlje, opanke, sandale, cokle. Obutev je postala del naše vsakdanje »uniforme«, vendar kar težko najdemo prave argumente za to, da tudi takrat, ko je suho in toplo, ko zemlja kar kliče, da stopimo nanjo, natikamo obuvala. Celo na mehki trati okrog hiše se ne sezujemo. Zakaj že?

»Ko sva bila pred dvema letoma z ženo na morju v Nerezinah, me je prijatelj povabil na pohod na bližnji vrh Televrin, če le imam s sabo dobre čevlje. Ker sem na morje prišel bos, sem se mu tak tudi pridružil in čisto lepo prišel do vrha, le pri spustu sem moral zelo paziti na ostro kamenje,« nam pove svojo izkušnjo.

Arhiv Dolenjskega lista

NOGE V KRASTAH

Ko se srečamo z Marjanom in njegovo ženo Marjeto pri njuni zidanici v Novi Gori (nad Podgoro) pri Straži, se porodi neizbežno vprašanje: Zakaj neki je začel hoditi bos? »Kot otrok sem do konca osemletke ves čas hodil bos, včasih tudi pozimi, saj nas je bilo deset otrok in nismo imeli kaj obuti. Škornjev in čevljev ni bilo. Sledilo je obdobje, ko sem hodil obut. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja sem dobil po nogah kraste in zdravniki niso vedeli, kaj bi to bilo,« pripoveduje 74-letnik. Ko so ga dvakrat po 14 dni zdravili v bolnišnici, se mu je stanje za kak mesec izboljšalo, a žal je bilo potem spet po starem.

Težave z nogami so trajale dolga leta, tako da je imel že povsem krastave. Najhuje je bilo ponoči, ko se je v spanju spraskal, da je imel rjuho vso krvavo. Večino zaslug, da danes hodi bos in zdravih nog, ima njegov mejaš pri vinogradu, nekaj pa je prispevala k temu tudi Marjanova vztrajnost.

HODI BOS IN ZDRAV BOŠ!

Turkova sta leta 1974 zgradila zidanico, okoli katere imata danes kar precej vinograda, to pa je tudi njuna oaza miru s čudovitim pogledom na Dolenjsko. Tu sta spoznala mejaša Dušana Groma, Novomeščana po rodu, sicer pa zdravnika specialista na oddelku ORL v Ljubljani. Doktor Grom je Marjanu, ki je potožil glede nog, dejal, da mu ne bodo pomagale kreme ali zdravila, ampak le stik z naravo. »Na levem stopalu imaš točke, ki so povezane z vsemi organi od pasu gor, na desnem pa tiste za organe od pasu navzdol. Z boso hojo spodbujaš svoje organe, če kateri ne dela dobro. Celo ženske, ki niso mogle zanositi, so si pomagale z boso hojo,« mu je razložil.

Marjan je njegov nasvet upošteval. »Že po enem mesecu se je bolezen ustavila, malo pozneje pa tudi povsem izginila,« se danes vesel spominja. In še vedno hodi bos. Ko se zunaj segreje na 15 do 20 stopinj, se sezuje in se prvič spet obuje 1. novembra. »Tudi k maši in na pogreb grem bos. Bos sem šel tudi na pogreb Slavka Avsenika, ki se je s skupino velikokrat oglasil pri nas,« poudari svoj spomin na glasbenika.

KDO JE TU NORMALEN?

Ko je začel svoje bosonogo življenje, je bil že upokojen, zato si je lažje privoščil boso hojo. Upokojil se je potem, ko mu je leta 2000 dr. Preskar operiral milimetrski tumor na vidnem živcu, s čimer mu je sicer rešil življenje, a je pri tem izgubil levo oko. Ob prvih bosih korakih v javnosti so ga ljudje gledali začudeno. »V trgovini sem srečal ženski in ena je s prstom kazala, da nimam v glavi koleščkov, jaz pa sem se obrnil in mirno rekel: 'Gospa, bolj sem normalen kot vi!' Po 13 letih se tisti, ki me poznajo, kar čudijo, če nisem bos, drugi pa včasih še pogledajo za mano, a to je bolj redko,« ugotavlja.

Arhiv Dolenjskega lista

Dokler je imel obe očesi, sta z ženo veliko kolesarila, pri čemer jima je posebej drag spomin na krog od Podgrada prek Podzemlja, Adlešičev in Vinice do Starega trga na Prezid in Cerkniško jezero ter prek Kočevja nazaj domov. »Enkrat sva vmes prespala, pa je bilo. Tako sva kolesarila deset let,« pove Marjan in doda, da je tedaj prekolesaril 8 do 10 tisoč kilometrov v sezoni. Oba s soprogo sta tudi veliko smučala, sprva z otroki, nato sama.

Z enim očesom kolesarjenje in smučanje nista več varni, zato zdaj hodi po hribih. Bosonogega pot večkrat zanese iz Podgrada prek Suhorja do Drašičev, pa tudi na Javorovico ali Mirno goro, do koder ima 7 ur kar hitre hoje. Precej korakov in 11 ur hoje je terjala 50-kilometrska hoja iz Drašičev, od koder sta šla z ženo s prijatelji, Drašičkimi voščači, v Kostanjevico na Krki. Marjan seveda bos. Najraje hodi sam ali v družbi prijateljev, vseeno pa se z veseljem pridruži pohodom bosonogih na Šentvid ali Mirno goro.

KRAST NI VEČ

Odkar hodi bos, krast na nogah nima več. »Zdravnik mi je rekel, naj hodim bos, saj si s tem zagotovim več kot 50 odst. zdravja,« pravi. Bos torej ne hodi, da bi privarčeval pri čevljih, čeprav je res, da sandal in natikačev ne potrebuje. Nosi le zimsko obutev, čeprav jo tudi pozimi rad mahne bos po snegu v sosednjo, kak kilometer oddaljeno vas. Bos tudi vozi avto in vsako jutro teče po makadamu. Enkrat na zimo se v kopalkah povalja po pršiču in nato stopi pod tuš s toplo vodo ter »vajo« ponovi štirikrat. »Ne morem vam povedati, kakšen občutek je to – kot bi me po celem telesu zbadali s šivankami. Je pa tudi smešno, ko v snegu stojim v kopalkah, medtem ko se drugi smučajo in sankajo v čeladah in rokavicah,« se zasmeje Marjan, ki mu je knajpanje domače, odkar je prebiral mamino knjigo o tem.

Arhiv Dolenjskega lista

Njegova bosa hoja je vsaj malo »nalezljiva, saj doma, na njivi in v vinogradu bosih nog hodi tudi žena Marjeta, pa tudi vnuka rada tekata naokoli brez obutve. Turkova gresta velikokrat peš iz Podgrada do svoje zidanice, do koder je 4 ure hoje. »Najprej tja zapeljeva, kar potrebujeva, potem pa greva na pot peš,« pojasni Marjan.

Z ženo sta sama ali družino 17-krat iz vseh smeri priplezala na Triglav in sploh veliko hodila po visokogorju. Zdaj se držita hribov, saj Marjan z enim očesom nima občutka za varno hojo v gorah. Če hoče natočiti vino v kozarec, se orientira z roko. Sam vina ne pije, zato vino družina proda, še posebej šmarnico, ki jo mnogi pijejo za zdravilo.

ŠMARNICA IN ČESEN

»Če v liter in pol šmarnice namočiš šop peteršilja in pustiš 14 dni, nato pa spiješ vsak dan deciliter (in niti kozarca več), uspešno zbiješ holesterol, trigliceride in sladkor. A nujno je iti večkrat na meritve, ker se lahko vrednosti celo preveč znižajo,« nas seznani z napotki, ki jih je dobil od svojega, zdaj že pokojnega »dohtarja«.

»Česen je pa odličen za zbijanje krvnega pritiska. Pred 22 leti sem imel pritisk 240/150, zato sem končal v bolnišnici. Doktor Grom mi je dejal, da mi tablete ne bodo pomagale. 'Če se želiš pozdraviti, uživaj česen – vsak dan eno glavico. Vztrajaj, pa bo uspeh zagotovljen,' mi je svetoval. Prvo leto sem ga kupil kar 23 kilogramov, sem zapisoval! Ko sem čutil, da počasi deluje, sem šel k zdravnici, ki mi je znižala odmerek zdravila in nato čez pol leta še enkrat. Zdaj še vedno jem česen in imam pritisk 135/65. Neverjetno,« pove, ko prigriznemo domačo salamo, ki jo Marjan pospravi v usta z zajetno količino česna.

Arhiv Dolenjskega lista

ČEBULA IN DECI CVIČKA

Ob tem izvemo še en nasvet zdravnika Groma, ki je Marjanu odsvetoval uživanje sveže čebule, ker zvišuje pritisk. »Tisti, ki ima nizek pritisk, mora jesti svežo čebulo in spiti deci cvička dnevno,« še izvemo. Mnogo zdravilnih učinkov se skriva tudi v domačem jegermajstru, v katerega Marjan in Marjeta namočita 32 zelišč, ki jih največ nabereta na Gorjancih. V njuni kleti se že namakajo v 120 litrih tropinovca. Pijačo imenujeta raupšic, to pa zato, ker je recept avstrijski, torej ukraden.

Marjan je poln življenja in kdo ve, kam vse ga bodo še nesli bosi podplati. Nekega dne bo morda v Kuzmo na Goričkem odpeljal svojih šest vnukov. V tamkajšnji cerkvi je križev pot, ki ga je naslikal znani slikar Lojze Perko, njegov boter. »In prav mene je vzel za model za Boga! Brisačo so mi dali okrog pasu in sem moral mirovati, kot da sem padel pod težo križa. Bilo je težko in sem rekel: 'Boter, ne morem več.' Pa je želel, da še vztrajam. Šele ko sem bil že ves izmučen in mi je začelo teči po obrazu, je začel risati,« nam je razkril še eno zanimivost. In tako se nismo več čudili, da bi vnuki radi videli, kakšen je bil njihov ded, ko je trpel kot Kristus.

Reportaža je bila objavljena v Živi, prilogi Dolenjskega lista, 25. julija 2019.