novice

Komentar: Se je Stane Južnič prenaglil?

16.2.2025 | 15:30 | Martin Luzar

Čemu in komu vse bi lahko bile namenjene besede slavnostnega govornika na brežiški občinski proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku? »Človek kulturo 'živi' ali pa je ne. Pri tem ne govorim o kulturi v pomenu umetnosti, ampak tudi vsakdanjega življenja.« Tako je rekel gledališki kritik Primož Jesenko zbranim na prireditvi v čast Prešernovemu dnevu v Viteški dvorani Posavskega muzeja Brežice.

Mnogo kulturnih užitkov, takšnih in drugačnih, smo bili deležni minule dni ... (foto: arhiv DL)

Nagrajenci, ki so za delo v (ljubiteljski) kulturi prejeli ob kulturnem prazniku na številnih prireditvah med Sotlo in Kolpo različna priznanja, živijo kulturo. O tem se ne gre spraševati, ali jo res. Ljubiteljsko zborovsko petje, muziciranje v ljubiteljskih, čeprav po kakovosti skoraj profesionalnih orkestrih, pisanje poezije in proze, fotografija, slikanje, kiparjenje in ne nazadnje odrski nastopi, s kakršnim se je na torkovi premieri predstavilo brežiško ljubiteljsko gledališče Drugi oder, pomenijo živeti kulturo.

Živeti kulturo pomeni tudi tako početje, kot je zbiranje otroških revij, Cicibana, npr. Pomen take zbirateljstva je v kulturnem smislu, na kakršnega je opozoril Primož Jesenko na brežiški osrednji slovesnosti, veliko večji, kot mu ga je najbrž pripravljena priznati družba. Če kdo meni, da bi tu morali zapisati: kot ga je najbrž sposobna dojeti družba, zapišimo tako, saj je mogoče tako še bolj prav. Kaj pa je takega v priljubljeni otroški reviji, brez česar ne bi mogli shajati, ali ne smeli biti, ko se kot družba kulturno oplajamo? Če bi to vprašali zbiratelja Simona Stariča, ki je v širšem časovnem okviru kulturnega praznika svojo zbirko javno predstavil v kulturnem okolju novomeške knjižnice, bi odgovoril najbrž, da so to ilustracije in zapisi, ki nagovarjajo dobre vrednote in spodbujajo v bralcu dobre občutke. Našteto so primeri s področja, ki po naravi stvari velja za kulturno področje, kulturo.

Ob njih pa lahko prikimamo razlagi Primoža Jesenka, da je tudi vsakdanje življenje kultura, pač kultura v najširšem pomenu. Lahko se tudi strinjamo z žal že pokojnim antropologom dr. Stanetom Južničem iz Fare pri Kostelu, ki je zagovarjal tezo, da je kultura človeka nadomestilo za izgubljeno živalskost. In ko se strinjamo z obema govorcema, se slej ko prej znajdemo pred vprašanjem, kolikšen odmerek kulture pravzaprav živimo, recimo, politične kulture? Če je to lokalni politični prostor južno od Ljubljane, je posejan, vsaj tako na gosto, kot bodo gospodinje zdaj, zdaj v prihajajoči vrtnarski sezoni sadile drugega ob drugem čebulček, krompir idr., torej posejan s strankarskimi paktiranji, zakulisnim kadrovanjem in podobnimi praksami. Ča pa imamo v mislih svetovni politični prostor, se zdi, da izgubljena živalskost, o kateri je govoril Južnič, v nekaterih primerih sploh še ni nastopila.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj