šport

Evroliga se ne zdi nedosegljiva

12.1.2025 | 12:30 | Matjaž Rus

»Kadar Gašper stopi na igrišče, lahko gledalci pričakujejo, da bo tekma postala veliko bolj intenzivna. Dvajsetletni Slovenec igra z veliko energije. S svojo močjo in hitrostjo poskrbi za številne atraktivne poteze.« S temi besedami so v nemškem športnem časniku začeli daljši prispevek o 20-letnem Gašperju Kočevarju iz Bojanje vasi pri Metliki. Gašper je tudi dobitnik lanskega občinskega priznanja za športne dosežke. Že tretje leto živi v Oldenburgu na severozahodu Nemčije. Je član tamkajšnjega prvoligaškega kluba EWE. Med minulimi prazniki se je nekaj dni mudil doma, kar smo izkoristili za pogovor.

Gašper Kočevar je lani z reprezentanco do 20 let na evropskem prvenstvu osvojil srebrno medaljo.

Gašper Kočevar je lani z reprezentanco do 20 let na evropskem prvenstvu osvojil srebrno medaljo.

Kako se je vse začelo?

Stari oče Franc in oče Andrej sta pred hišo postavila koš, ko sem bil star pet let. Mogoče zase. Ali pa zame in za dve leti mlajšega brata Vida. Že naslednje leto sem začel obiskovati košarkarski krožek na osnovni šoli. Ravno v tistem času je Vinko Stopar na noge postavljal košarkarski klub in kmalu sem že igral v mlajših starostnih kategorijah. Obiskoval sem tudi košarkarsko šolo Matjaža Smodiša. Najprej sem igral v mlajših kategorijah za KK Metlika, potem pa za KK Krka in KK Grosuplje.

Kdaj si prvič pomislil, da bi bila lahko košarka tudi tvoj poklic?

Predvsem sem hotel končati kakšno srednjo šolo. Če se v košarki zgodi kaj dobrega, bo super, če pa se ne izide po mojih željah, bom imel še vedno dobro izhodišče za kaj drugega. Vpisal sem se na športno gimnazijo v Ljubljani in postal član takratnega kluba Petrol Olimpija. Takrat sem že bil reprezentant v starostni skupini do 14 let. Glede na rezultate, ki sem jih dosegal, pa v četrtem letniku sploh več ni bilo vprašanje. Da, košarka bo moj poklic. Tedaj pa so tudi začele padati ocene v šoli. Ogromno obveznosti je bilo v klubu in reprezentančnih selekcijah. Odigral sem tudi nekaj tekem v članski ekipi. Zavedal sem se, da fakulteta in košarka ne bosta šli dobro skupaj.

Bil si torej na pragu prve ekipe Cedevite Olimpije. Zakaj odločitev za odhod v tujino?

Ugotovil sem, da nimajo nekih posebnih načrtov za moj napredek. Verjetno bi bil posojen in bi igral v kateri nižji ligi ali pa bi pri Olimpiji zgolj grel klop. No, igral sem v evroligi (U-18), opazili so me ljudje iz Oldenburga in želeli, da pridem k njim. V nekaj dneh smo z družino in mojim agentom sprejeli odločitev, da ponudbo sprejmem.

Evroliga se ne zdi nedosegljiva

Tvoj agent je domačin Željko Vergot?

Z njim sem zelo zadovoljen. Vedno se zanima za moj napredek in je v stiku z ljudmi iz kluba in z mojimi domačimi. Trenutno nima niti nobenih finančnih zahtev.

Kakšen je delovni dan v klubu EWE Oldenburg?

Živim pri nemški družini. Zbudim se ob osmih, pozajtrkujem in grem na trening. Začne se sicer ob enajstih. Pred tem sem dobro uro pri fizioterapevtu in delam individualne vaje. Po končanem treningu z ekipo delam še eno uro individualno s trenerjem. Treniram s prvo ekipo, naredim pa tudi dva ali tri treninge z drugo ekipo. Tako sem v košarki, kadar ni tekme, približno sedem ur na dan.

Tekme igraš z drugo ekipo v četrti nemški ligi.

Da, vendar moram biti pripravljen, da vedno vskočim tudi v prvo ekipo. Sicer pa to četrto ligo štejejo za nekakšno pripravljalno. Smo pri vrhu lestvice in upamo na napredovanje. Menim, da je ta liga približno tako močna kot slovenska druga. Boljše ekipe pa bi lahko igrale tudi v naši prvi ligi. V povprečju dam 19 točk, 10 skokov in tri podaje. V naši ekipi smo sami mladi igralci in polovica je tujcev. Tudi v članski ekipi je polovica tujcev.

Kako je z jezikom? Govoriš nemško?

V šoli sem se sicer učil angleško in nemško. Kljub temu sem se v začetku težko sporazumeval, verjetno zaradi dialekta. Čez pol leta pa sem že tekoče govoril. Sicer pa je zaradi številnih tujcev angleščina glavni jezik na treningih in tudi na tekmah.

Evroliga se ne zdi nedosegljiva

Kaj trenutno dobiš od košarke?

Imam klubski avto. Bencin plačujem sam. Že tri leta imam plačo, ki pripada mladim igralcem, in plačane vse prispevke. Za zdaj lahko normalno živim iz meseca v mesec. Moja prehrana in bivanje sta strošek kluba. Letos naj bi podpisal profesionalno pogodbo. Ali bom ostal v klubu? Upam, saj so mi rekli, da so z mojim delom in razvojem zadovoljni.

V reprezentancah igraš vse od U-14 naprej. Lani si z reprezentanco dosegel izjemen uspeh, na evropskem prvenstvu U-20 ste na Poljskem osvojili srebrno medaljo.

Napovedovali so nam uvrstitev med osmim in desetim mestom. Pa smo vse presenetili. Mislim, da je bila četrtfinalna tekma z domačini verjetno moja najboljša v reprezentanci. Poljaki so vodili že za 18 točk, vendar smo jih ujeli. Premagali smo še Belgijce v polfinalu. Proti Francozom je v finalu žal zmanjkalo moči.

V reprezentanci igraš centra. Zdi se, da to ni tvoj naravni položaj.

Raje igram na položaju krila ali krilnega centra, kjer bolj prideta do izraza moja hitrost in eksplozivnost in imam več prostora. Moral pa sem igrati na centru, ker nam primanjkuje višine in sem med višjimi. Tudi sicer sem v klubu navajen igrati bolj zunaj. Na reprezentančnih pripravah pa moram menjati položaj.

Kakšne so tvoje košarkarske mere?

Višina 205 cm (v nogavicah), teža 100 kg, velikost noge 49. Copate dobim, čevlje pa le težko. Pa še tisti niso takšni, kot bi jih želel.

Kaj si želiš v letu 2025 in kaj v nekoliko bolj oddaljeni prihodnosti?

Letos bi želel zaigrati v prvi ligi ali pa vsaj v drugi. Za zdaj se mi ne zdi pomembno, kje igram, ampak da sem čim več v igri. V prihodnosti pa … Želje so članska evroliga. Glede na moj napredek v zadnjih letih bi bilo to skoraj realno.

Iz  aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava