bela krajina

Mala Ukrajina pod Gorjanci

21.12.2024 | 10:00 | Jože Slobodnik

Na Jugorju pri Metliki sta se v znameniti gostilni pri Badovincu srečali dve kulturi, tokrat ne le dolenjska in belokranjska, ampak slovenska in ukrajinska.

Večer so pripravile družine, ki v gostišču bivajo že od februarja lani. Tu so bile glasbene in plesne točke ukrajinske mladine, vonj avtohtonih jedi iz Ukrajine, manjkalo pa ni niti solz iz najintimnejših kotičkov spominov na začetek vojne. Dogodek je nastal pod okriljem Rdečega križa Metlika.

Dogodek je odprla tista, ki ima zadnjo besedo v Badovinčevi gostilni. Ema Badovinac Muc je že na začetku pokazala, da to ne bo le še ena predstavitev lokalnih talentov, ampak nekaj, kar presega meje, politiko, kulturne razlike in se dotika globoko človeškega.

»Prvi Ukrajinci so prišli prav na valentinovo 2023 in vsi smo se bali, kako bo, ampak zdaj smo vsak večer kot 34-članska družina.«

SOLZE ŽALOSTI IN VESELJA

Družina Marine Babčenko je bila s tremi otroki med prvimi, ki je prispela pod Gorjance. Med njenim pričevanjem je bilo potrebnih več premorov in spodbud občinstva, da je zmogla ubesediti najtemnejše kotičke spomina na leto 2022.

»Nisem mogla verjeti, ko sem ob pol šestih zjutraj slišala novico. Vojna je! Vzela sem otroke, pobrala vse vredno in zapustila Mikolajiv, kjer se je začela prva fronta. Po treh mesecih pri svojih starših sem izvedela, da so mi porušili hišo.«

Želi nam povedati več, a ji solze ne dovolijo.

»V tistem trenutku smo vzeli zemljevid. Jaz sem si želela morje, oni pa gore. Tako smo se odločili za Slovenijo. Nismo vedeli, kam gremo, še manj pa sem vedela, kje smo, ko smo prišli.«

Znova se zlomi, a tokrat od sreče.

»O Bog, kam sem prišla, sem si rekla. To je čisto drug svet, sami hribi in megla. Otroke sem tiščala k sebi. Marija Badovinac, ki mi je kot druga mama, me je povabila pogledat mojo novo sobo. Takrat sem jokala, ker sem spoznala, da imam končno kje živeti.«

Pravi, da zdaj živi le za leto naprej, in upa, da ostane v Sloveniji.

KRAJ BREZ PREDSODKOV

Njeni otroci že govorijo slovensko in zdi se, da so učiteljice majhne Osnovne šole Suhor opravile veliko nalogo. Kako hitro se otrok asimilira v novo družbo, smo lahko občudovali med nastopi modro-rumeno obarvanega pevskega zborčka.

Med podmladkom je tudi pet srednješolcev. Eden od njih, Timofej, dijak Gimnazije Novo mesto, nam pove, kako dojema svoj status.

»Beseda begunec lepo opisuje stanje, v katerem smo, ampak je pregroba. Mi smo sem prišli prostovoljno, odločili smo se zapustiti Ukrajino. Nihče nas ni prisilil v to. Najpomembnejši mi je občutek, da sem enako človek kot moj gostitelj.«

Hvaležno pove, da je pri Badovincih našel kraj brez predsodkov.

»V UKRAJINI NIMAM VEČ NIČESAR«

Od februarja 2022, ko so zavijajoče sirene naznanile konec miru, pa do danes se je iz Ukrajine izselilo osem milijonov ljudi, od tega jih je 70.000 prijavilo prebivališče pri nas. Vsi moški v starosti od 18 do 60 let so morali ostati in se bojevati.

Eden od njih, Timofejev oče Dimitro, nekdanji odvetnik s 15 leti izkušenj, slikovito pokaže, kako je videti prehod iz stanja obče panike v varno okolje. Pravi, da mu je bilo najpomembnejše najti varen kraj za otroke, kjer se bodo lahko učili, napredovali in se zaposlili.

Kot oče treh mladoletnih otrok je po devetih mesecih smel zapustiti bojišče. Zdaj vozi tovornjak po Evropi. Pokaže tudi slike iz vojne, bil je kamionist.

»Šele ko sem bil na mirnem, sem doživel šok vojne, ki je prišel za mano. Po prihodu v Slovenijo sem pol leta potreboval psihologa. Jemal sem zdravila, po zaslugi države sem dobil zavarovanje in pravo oskrbo. Po treh mesecih sem že začel voziti,« je popolnoma iskren 54-letni Dimitro.

»V Ukrajini nimam več hiše, nimam več strank, tam nimam več kaj delati. Ema in Marija sta me takoj vključili v sistem in mi zaupali kuhanje za Ukrajince. Biti begunec pri Badovincu je luksuz: tukaj se jedo boršč, palačinke, meso, vsak ima svoj WC in tuš,« sklene z nasmeškom.

SPREJETI KOT SOVAŠČANI

Ob vsem tem izobilju zgodb pa novinarju ni uspelo poslikati polne mize avtentične ukrajinske hrane, ki so jo za obiskovalce pripravile družine.

Tudi pri Ukrajincih ne gre brez pšenice in krompirja, a vseeno smo spoznali nove različice že znanega. Na primer: boršč, škrlatno obarvana sladko-kisla pesina enolončnica z govedino; kutia, tradicionalna sladka božična kaša iz pšeničnih zrn; in blini, palačinke, polnjene s sirom, marmelado, mesom ali gobami.

Imigracija nove kulinarike ni težava. Kako pa se z domačim okoljem zlivajo več tisoč kilometrov oddaljeni običaji?

Na to nam odgovori sosed Janko Belopavlovič. »Sprejeli smo jih kot sovaščane. Kadar jim je dolgčas, se sami ponudijo za pomoč, na primer zlagajo drva. Če bi se držali zase in se ne bi trudili vključiti med nas, bi se najbrž še mi obrnili stran, da se ne bi srečali. Tako pa si pomagamo, radi se družimo. Med nami ne vidim razlike, kljub temu da vsak od njih prihaja s popolnoma drugačno zgodbo kot mi. Pod kožo smo vsi krvavi. Človek je človek,« pove Janko, ki se je na Jugorje, od koder je njegov oče, tudi sam priselil iz Ljubljane.

»Badovinci so bili zgodovinsko stičišče ljudi. Nekdaj so imeli prvi in edini telefon na Jugorju, zato so ob stiski služili kot centrala za klicanje na pomoč. In danes je prav tako.«

PRVO ROJSTVO, PRVA SMRT

Ko v sobo vstopi 22-letna Aleksandra, se vse oči obrnejo k njej. Namignejo mi, naj jo vprašam za njeno zgodbo. Prav ta mlada ženska, rojena Krimčanka, je postala mama prvemu otroku, rojenemu v begunstvu pri Badovincu. In prav ona je doživela prvo in, upamo, zadnjo smrt. Njen mož Grigori, po poklicu zdravnik, je tukaj umrl za rakom.

Njuni enoletni hčerki je ime Marija – v čast Mariji Badovinac, ki jo vsi kličejo babica oziroma babuška. Ta se je z nasmeškom otepla dajanja izjave in raje pokazala na hčerko Emo, ki ji jezik teče kot namazan.

»Azilni dom Logatec me je kontaktiral. Videli smo, da bi bil sprejem mogoč. Nato smo se družinsko usedli in odločili. Ni bilo treba preveč debatirati. Najprej smo dobili pet družin, danes jih je tu enajst, večinoma mamic z otroki. Želeli smo si čim več otrok, da jih socializiramo in jim pomagamo.«

Ema je hvaležna predvsem svojima otrokoma, ker sta vse prišleke sprejela kot brate in sestre, s katerimi si vse delijo. »Bila je velika prelomnica v družini. Dobiš jih za 24 ur na dan, sem tudi njihova skrbnica, pomagam jim pri šolanju, prevažanju in zaposlitvah. Rodila se nam je tudi dojenčica, ki sem jo porodila kar sama, ker mala Marija ni mogla čakati na porodno babico.«

NOVI BELOKRANJCI

V vsaki skupnosti je potreben jasen vodja in očitno je, da je to prav Ema. »Trenutno je harmonija, vedno pa ni tako. Spore hitro rešujemo s pogovori. Le redko je treba udariti po mizi. Do skupine sem stroga, do posameznika pa angelček. Vsak ve, da se lahko obrne name kadar koli, skupnost pa mora delovati in drugi to vedo.«

Pogovoru se znova pridruži sosed Janko. »Ni angel le za Ukrajince, ampak za vso krajevno skupnost. Ona je tako sočuten človek, da vsakemu stopi naproti, kolikor je v njeni moči.«

Vseeno pa novih Belokranjcev vsi ne sprejemajo enako. In to Emo zelo prizadene. »Nekateri so že ob njihovem prihodu prinesli oblačila in igrače. Imaš pa tudi take, ki se razburjajo, češ da mi delamo zanje, oni pa spijo. Do teh sem zelo stroga. Rečem jim: ‘Pridi k nam za en teden, vzamemo te v azil, prisluhni družinam, pa boš videl, zakaj so tukaj in zakaj jim pomagamo.’ Imamo enajst družin in le ena od njih ima še hišo.«

Ukrajinski večer kot dogodek za spoznavanje novih običajev in ljudi je uspel. Imeli smo priložnost slišati in videti, kakšni so lahko plodovi, ko nekomu odpreš vrata v svoj dom in mu ponudiš več, kot sme pričakovati.

Velika naloga je vzpostaviti harmonijo v skupnem prostoru ljudi, ki prihajajo z domotožjem in travmo, in zdi se, da to družini Badovinac Muc uspeva. Prepričajte se na naslednjem večeru.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj