posavje

Portret tedna: Metka Kržan

26.11.2024 | 18:10 | M. Luzar

S plaketo Krajevne skupnosti Bizeljsko za leto 2024 so se Metki Kržan z Bizeljskega ob nedavnem krajevnem prazniku zahvalili za izjemen prispevek za ta kraj in za sodelovanje pri dejavnostih te krajevne skupnosti. Ob prejemu se je skromno in srčno zahvalila z besedami, s katerimi je izrazila vse tisto, kar je skupnost prepoznala kot njen izjemen prispevek za kraj. Rekla je, da dela tisto, kar po njenem prepričanju lahko pomaga k temu, da bi mladi raje in lažje ostajali v domačem okolju in da želi, da ostajajo.

Zato zaradi take žive domorodne iskrice je učila mlade Bizeljance tako, kot jih je učila, in zato je kot ravnateljica vodila Osnovno šolo Bizeljsko tako, kot jo je vodila: profesionalno predano, z mislijo, da znanje nikakor ni dobrina samo za posvečene in bogate, ampak imajo do nje naravno pravico vsi, da se Bizeljsko ne konča na meji krajevne skupnosti in da se poslanstvo šole ne konča nujno pri šolskih izhodnih vratih, ampak naj šola svojo dejavnost in svežino svojih zamisli preplete s tradicijo, z željami, s pričakovanji in z dosežki kraja.

Rodila se je v Brežicah, otroštvo in mladost je preživela v Dramlji na Bizeljskem. Po osnovni šoli je končala pedagoško gimnazijo v Brežicah, potem je diplomirala na Pedagoški akademiji v Ljubljani, smer slovenski jezik in knjižničarstvo. Po diplomi se je zaposlila v brežiški osnovni šoli, a le za leto dni, potem je učiteljsko kariero nadaljevala v Osnovni šoli Bizeljsko kot učiteljica slovenščine. S študijem ob delu je na Pedagoški fakulteti v Mariboru dosegla naziv profesorica slovenščine. V nadaljevanju je opravila tudi ravnateljski izpit in septembra 2005 postala ravnateljica Osnovne šole Bizeljsko; na tem delovnem mestu se je ob koncu letošnjega avgusta upokojila.

Kot učiteljica in kot vodja knjižnice je v šoli učence znala pritegniti k sodelovanju pri šolskem časopisu Čriček. »Za Bizeljsko so značilni vinogradi, z vinogradi pa so povezani črički,« pravi o razlogih za tak naslov šolskega časopisa. Z učenci je, med drugim, na državnih tekmovanjih za Cankarjevo priznanje dosegala najvišja mesta. Med njenim ravnateljevanjem so poletni šoli v naravi dodali zimsko šolo v naravi. »Otroci potrebujejo gibanje. In tega imajo v šoli v naravi. V šoli v naravi so me vedno znova navduševali s tem, kako se samo v nekaj dneh naučijo plavati, smučati. Otroci zmorejo zelo veliko, samo priložnost za to jim moramo dati,« pravi Metka Kržan, misleč pri tem tudi na ustvarjalnost in prizadevnost, celo zanos šolarjev na drugih področjih. Teh »drugih« področij je v Osnovni šoli Bizeljsko dosti, nekatera so bila živa v preteklosti, včasih je imela šola svoj vinograd, pojavljajo se nova interesna področja, kot so projekti Inovativna 5.0, Evropa v šoli, Rastem s knjigo in Erasmus+ ter sodelovanje v slovenski mreži zdravih šol. Eno izmed interesnih področij je kuharstvo, v povezavi s katerim Kržanova omenja mogoče majčkeno posebnost. »Zelo radi kuhajo in veliko je med kuharji fantov,« pravi.

V začetku njenega ravnateljevanja so na Bizeljskem gradili novo šolo, ki so jo odprli ob koncu leta 2007. »Ves čas je bedela nad delom izvajalcev, kar je seveda tudi pripomoglo, da smo v kraju pridobili tako lepo šolo, pridobili kakovostne pogoje za pouk,« so o njej zapisali na Bizeljskem v obrazložitvi k podeljeni plaketi krajevne skupnosti.

Šolska stavba, natančneje telovadnica, je, čeprav je šola, tudi krajevni prireditveni prostor, čemur je bila Kržanova kot ravnateljica zelo naklonjena. Šola je pripravljala, kar počne sicer tudi še zdaj, prireditve, med katerimi je bil zimski glasbeni festival, ki je pod vodstvom učitelja glasbe Vilka Ureka dosegel kar navdihujočih trideset sezon. V šolski telovadnici so se med drugim s prireditvami poklonili tudi boleči temi Bizeljskega in širšega območja Posavja in Obsotelja – izgnanstvu. Metka Kržan je pri tem dejavno sodelovala kot članica šolskega kolektiva in še bolj osebno, kot prebivalka kraja, iz katerega so Nemci med 2. svetovno vojno izselili veliko prebivalcev. S sodelavci, med katerimi je bila tudi sociologinja bizeljskih korenin Maca Jogan, je napisala dva zbornika, posvečena izgnancem.

V preplet šolskega in obšolskega dogajanja je tako osebno, profesionalno in čisto človeško dodala nekaj, kar so njeni sodelavci v šoli ob njeni upokojitvi izrazili v nekaj iskrenih besedah. »Pustila si neizbrisen pečat. Hvala, Metka,« so sodelavci zapisali v knjižico, ki so jo sestavili s fotografijami iz šol v naravi in drugih dejavnosti, ki so jim dali pečat skupaj s svojo ravnateljico.

Rada je bila učiteljica, pravi. Rada je bila v svojem delovnem kolektivu, ki je bil, kot to čuti, močno medsebojno povezan. Šola s temi predznaki ji je še vedno blizu, tako v mislih kot prostorsko, saj jo vidi od svoje domače hiše na Bizeljskem prek domačega vrta; živi namreč na kmetiji, na kateri se ukvarjajo tudi z vinogradništvom, kar pa je ne omejuje v njenih konjičkih, kot sta branje in obisk kulturnih prireditev.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj