novice

Komentar: Po čem je človek?

17.11.2024 | 11:45 | M. Luzar

»Vse ima svojo ceno.« Hansu Hellmutu Kirstu glede tega ni mogoče očitati ničesar. On je zgolj napisal roman in mu dal tak naslov. V duhu njegovega naslova mu posthumno lahko sporočimo, da ima njegov roman Vse ima svojo ceno v enem od antikvariatov danes ceno osem evrov.

Dolenjski možje ob odhodu na frotno prve svetovne vojne (Foto: arhiv; Dolenjski muzej)

Vojak ima svojo ceno. Kolikšna je, je odvisno od tega, ali o njej govori finančni ali obrambni minister, grobar ali mati, ki jo je dosegla novica o padlem sinu. Minister skupno ceno vojaka verjetno določi s seštevkom cen, med njimi cene osebnega bojnega kompleta ter prevoza vojaka na bojišče in, v kakršnem koli stanju že, z bojišča. Grobar ima tudi pri pokopavanju vojakov svojo tarifo, s katero nemara ne gre pod svoje »delovne« stroške. Mati – zanjo ne obstaja cena sina, a plačuje najvišjo.

Ampak pri določanju cene sinov, potencialnih vojakov, imajo glavno besedo ministri oziroma širša »dvorna« kamarila. Grobar na trg vstopi v določenih okoliščinah, pač glede na dotok »materiala«. Materi ostane zgolj črna obleka in spomin na tisti dan, ko ji je sin zadnjič pomahal v pozdrav. Čeprav trenutno to ni naš vsakdan, nas mora zanimati. V soseščini je vojna, vojna je onkraj prvega morja. Smo člani zahodne vojaške zveze. Ta je, kot vsaka taka struktura, nedvomno že zdavnaj izračunala do evra natančno, kolikšno ceno v smislu državnega proračunskega izdatka (naj) ima človek vojak.

Za vojaka lahko v spremenjenih okoliščinah oblasti razglasijo skoraj vsakega. Tako je bilo npr. v prvi svetovni vojni. Ta je še vedno naša bolj, kot se mogoče zdi. To je sporočal tudi brežiški vojni in vojaški zgodovinar dr. Tomaž Teropšič v ponedeljek pri spomeniku prve svetovne vojne na Cesti bratov Milavcev 105 v Brežicah kot govornik na slovesnosti, ki jo je Združenje slovenskih častnikov Brežice pripravilo v spomin na bojevnike prve svetovne vojne. Na tem spomeniku je po Teropšičevih besedah precej imen in priimkov padlih bojevnikov – Slovencev iz prve svetovne vojne, med njimi tudi dedov in pradedov domačinov iz naših krajev. Teropšič je govoril v duhu naslova Kirstovega romana. »Pohlep je že biblijska negativna vrednota, ki je danes znova zelo izrazita in ki povzroča na eni strani velike finančne prihodke, na drugi strani pa veliko gorja. Prihodki so seveda na strani velekapitala in tistih, ki prodajajo orožje, gorje je na račun nižjih slojev ali državljanov neke države, krajanov,« je povedal Teropšič.

Koliko so v prvi svetovni vojni nekateri zaslužili z izdelavo vojakovih osebnih bojnih kompletov in druge opreme, koliko grobarji in koliko je bilo črnine na materah, povedo številke. »V prvi svetovni vojni je bilo približno dvajset milijonov mrtvih v spopadih, še dvajset milijonov mrtvih pa je bilo tistih, ki so zboleli in umrli za špansko gripo leta 1918 in 1919. /…/ Padlo je okoli 35.000 Slovencev. To so bili večinoma kmečki fantje, ki so bili nosilci gospodarskih dejavnosti. In če so kmetije tako ostale brez gospodarja, so bile obsojene na lakoto in siromaštvo. In to ne samo tista generacija,« je pri spomeniku prve svetovne vojne rekel zgodovinar Teropšič na spominski slovesnosti. To je dejal natančno na dan, ko so enajstega enajstega 1918 ob enajsti uri podpisali premirje, po katerem še desetletja vse do danes tudi v naših krajih vnuki vojakov svetovnih vojn ugotavljamo, da je cena vojne zares visoka in je ne zmorejo plačati generacije.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj