novice

Komentar: Samo navaditi se je treba

10.11.2024 | Igor Vidmar

Ko so v času velike finančne krize leta 2008 enega izmed najuglednejših slovenskih ekonomistov in akademika dr. Jožeta Mencingerja vprašali, do kdaj bo trajala kriza, je odgovoril, da do takrat, ko se bomo nanjo navadili. Tako je s temi stvarmi. Samo navaditi se je treba in je lažje. Svet se spreminja. Ves čas. Ne vedno na boljše.

Foto: Freepik

»Jaz delam v politiki. Obdana sem s finimi ljudmi, ki se fino obnašajo, tudi ko sprejemajo odločitve, ki bi se jih še tvoji kriminalci sramovali. Jaz mešetarim z besedami, trgujem z lažmi. S prelomljenimi obljubami, z neizpolnjenimi zavezami.« To so besede Ilarie, vodje kabineta italijanskega zunanjega ministra, novinarki Flaminiji, svoji cimri iz študentskih let, v romanu Mojce Širok Pogodba. S tem je povedano vse.

Le nekaj manjka. Da je v politiki tudi teh finih ljudi čedalje manj. Saj so se tudi v preteklosti sem ter tja v politiki znašli klovni. Ljudje so se jim smejali, prav velike škode pa niso naredili. Ko je v Italiji začel vrag jemati tradicionalne politične stranke in je na površje splaval s svojo novo stranko nov obraz, Silvio Berlusconi, takrat eden najbogatejših ljudi na svetu, ni bilo nikomur jasno, kako se lahko politik na tako visokem položaju obnaša kot on, organizira bunga bunga in se (spolno) zabava z deklicami, ki bi mu bile lahko vnukinje, celo mladoletnimi. Ampak Italijanom je bilo to všeč in so zanj volili vedno znova.

Mi smo še malo prej dobili Krambergerja. Res je, da ga nismo izvolili, a je na predsedniških volitvah dobil 18,5 odstotka glasov. V naslednjih letih je v poslanske klopi slovenskega parlamenta sedlo kar nekaj krjavljev, ki se niso znali ne obnašati ne govoriti, kot bi se za izbrane predstavnike ljudstva spodobilo. Najprej so nas zmotili, a bili so pretežno neškodljivi, podobno kot Zemlja v novi izdaji Štoparskega vodnika po galaksiji, in smo se nanje navadili.

A v svetovni politiki se začnejo pojavljati nič kaj neškodljivi klovni, ki delajo veliko škodo. Se spomnite Alexandra Borisa de Pfeffela? Očitali so mu elitizem, kronizem, nepoštenost, lenobo, rasistično in homofobno izražanje. Bil je razkuštran, kot da bi v Londonu ves čas pihala burja, a se je pretolkel na mesto predsednika vlade Združenega kraljestva. Ljudje so mu verjeli in izglasovali brexit, izstop države iz Evropske unije. Danes je vsem jasno, kako velika napaka je bila to, Johnsona, tako se je tudi pisal ravnokar omenjeni mož, so zamenjali, a posledice so ostale.

In njegov kolega z druge strani oceana, stari bi rekli Velike luže, sevniški zet. Ko se je podal v politiko, je bil podobno bogat kot že omenjeni Berlusconi. In počel je podobne stvari kot njegov italijanski kolega, le da je šel pri tem še precej dlje. Njegove laži in izmišljotine so bile tako neverjetne, da bi ga moral spregledati vsak prvošolček, kaj šele odrasel človek. A je bilo to Američanom všeč in so ga izvolili. In ga je njegova stranka s strašansko dolgo tradicijo, ustanovljena je bila 20. marca 1854, tudi ko je bilo vsem jasno, za kakšnega klovna gre, znova postavila za svojega predsedniškega kandidata. In znova.

Kdo je bil izvoljen? Pravijo, da je itak vseeno, da itak za vsemi stojijo isti lobiji, da se republikanci in demokrati razlikujejo le po tem, da so eni za pravico žensk do splava in proti pravici do neomejenega osebnega oboroževanja državljanov, drugi pa nasprotno.

Vendar ni vseeno. Trump res ni sprožil nobene nove vojne, le kakšno je končal, čeprav bi bilo bolje, da je ne bi, a je vseeno v svojih štirih letih naredil veliko škode. Spremenil je vrednote, ki so jih pred njim v večini zagovarjali spodobni politiki vsega sveta. Pokazal je, da lahko blekneš, kar hočeš, da lahko državljanom svetuješ, da naj pijejo razkužilo, če želijo uničiti viruse v sebi, in podobne neumnosti, pa se ti ne bo nič zgodilo. Da lahko lažeš, žališ in ponižuješ.

In žalitve in poniževanja so v predsedniški kampanji izpodrinili vse resne teme, pomembne za državo, državljane in v primeru ZDA tudi ves svet. Na obeh straneh. In to se širi po svetu kot vodene koze. Tudi pri nas je tako. Zakaj? Ker smo se navadili. In ko bodo volitve, bomo tudi mi volili kot Amerikanci? Jože Mencinger je vedel, kako to gre.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj