dolenjska

Portret tedna: Alojz Župevec

24.7.2024 | 14:30 | Mojca Žnidaršič

Alojz Župevec je preprost človek, ki ceni iskrenost, poštenost, delavnost in skromnost. Tak je tudi sam, za umirjenost in pozitivno delovanje na ljudi okrog sebe ter pripravljenost pomagati sočloveku pa tudi njegovo aktivno delo v Prostovoljnem gasilskem društvu Ajdovec in v skupini srednjelipovških oglarjev, ki skrbijo za ohranjaje oglarske tradicije v žužemberški občini z vsakoletnim prižigom kope v začetku občinskega praznika, je prejel pisno priznanje Občine Žužemberk.

Oglarila sta že njegov oče in stric, tako da se je že kot otrok spoznal s pripravo in kuhanjem kope, ki je tudi del bogate nesnovne kulturne dediščine Slovenije ter zahteva kar veliko truda, dela, dobre volje in potrpežljivosti. Za letošnji občinski praznik so zagnani oglarji ob pomoči vaščanov pripravili že trinajsto kopo; tokrat so zanjo porabili okoli 15 metrov gabrovih drv, navadno pa jo sestavijo iz več vrst lesa. »Za dobro oglje je pomemben dober les; mora biti trd, potem pa je treba paziti, da se pravilno kuha, saj ne sme goreti, ampak tleti, zato nekdo dan in noč dežura ob njej. Na drugi strani pa smo tam tudi zaradi obiskovalcev, ki si radi ogledajo to zanimivo staro opravilo,« pojasni Alojz, ki bo letos znova s prijatelji septembra kopo kuhal tudi pri domu na Frati. V ponedeljek, na zadnji dan sicer enajstdnevnega praznovanja, so kopo razdrli, tako da lahko rečemo, da so začeli in končali občinski praznik.

Alojz Župevec s soprogo Stanko živi v Borštu pri Dvoru, rojstni vasi, za katero pravi, da je ne bi nikoli zapustil. Tam so njegove korenine in tam je njegovo srce, pa čeprav življenje ni bilo vedno lahko. S starši so živeli skromno in si je že kot deček skupaj s svojimi tremi brati sam zaslužil za šolske potrebščine. »Mama je dejala: 'Denar je pri tleh, poberi ga'. In tako smo nabirali zelišča za čaje, gobe in druge gozdne sadeže, koreninice srčne moči … ter jih prodajali kmetijski zadrugi in tovarni Krka,« razlaga. Po mami, pravi, je verjetno dobil tudi strast do gobarjenja. »Ona jih je našla, ko jih ni nihče drug (smeh), ampak tudi meni gre prav dobro od rok. Letos je bila že kar dobra sezona, veliko sem jih nabral, nekaj smo jih pojedli in shranili, nekaj pa razdali prijateljem.«

Že trinajst let je v pokoju; februarja prihodnje leto bo dopolnil okroglih 70 let. Zamenjal je več služb, med drugim je bil tudi poklicni voznik, a se je temu zaradi družine in manjše kmetije odpovedal ter šel v nekdanji Novoles. »S Stanko sva se videla samo ob vikendih, delala sva v različnih izmenah, da sva lahko doma pazila na sina Matjaža in hčerko Andrejo. Sva si pa pisala sporočila, da nisva drug drugega budila. Ob tem pa sva tudi gradila dom, pri katerem smo si z brati vzajemno pomagali. Danes se čudim, kaj vse smo vsi lahko naredili. Živeli smo iz rok v usta,« se spominja.

Alojzu največ pomeni, da sta njuna otroka srečna, da sta ju, kot pravi, »s svojim zgledom postavila na pravo pot življenja«. Ko govori o sedmih vnukih, se mu na oči kar prikradejo drobne solze. Vsi živijo v bližini, v Ajdovcu, tako da se videvajo pravzaprav vsak dan. Ko so bili manjši, sta jih s Stanko pazila, tako da sta še bolj navezana na njih, kot bi bila mogoče sicer. »Rad jih razvajam,« iskreno prizna, »otrokoma sem lepo povedal: jaz jih bom razvajal, vidva pa vzgajajta. No, saj nisem pretiraval, ampak če sem videl, da si kaj močno želijo, sem jim obljubil, da bom kupil. In sem. Obljubo je treba vedno držati. Otroci si zelo dobro zapomnijo, če je ne izpolniš. Tak sem tudi do drugih ljudi. Vedno bom raje dal kot nekaj vzel. Ne maram in ne dovolim pa, da bi me kdo izkoriščal. Enkrat še lahko uspe, večkrat pa ne,« pripoveduje.

Kakšnih velikih želja v prihodnosti razen zdravja, ki mu za zdaj zelo dobro služi, umirjenega življenja ter že omenjene sreče otrok in vnukov niti nima. Po odhodu v pokoj si je sicer izpolnil eno, za katero prej ni imel časa. Kupil si je čoper in z njim počasi prečesal Slovenijo po dolgem in počez. To so bili večinoma enodnevni izleti v neznano oziroma po trenutku navdiha; ob koncu dneva ga je namreč vedno vleklo domov pa tudi njegova boljša polovica ni ravno delila njegovega navdušenja na tem. »Kamor koli sem se zapeljal, vedno sta me prevzeli lepota naše dežele in gostoljubnost ljudi. A letos na motor še nisem sedel. Sem ga že dal iz garaže, ga očistil, a se na koncu premislil in ga spravil nazaj. Ja, leta so tu. In če ti pri sedemdesetih spodrsne in padeš, te težje sestavijo nazaj,« je odgovoren do sebe in svojih najbližjih. Dolgčas mu tako ali tako ne bo. »Dela je vedno dovolj, samo videti ga moraš,« še pripomni Alojz Župevec.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj