dolenjska

Portret tedna: Štefka Žagar

9.7.2024 | 18:00 | Mojca Žnidaršič

Spoštovanje, sočutje, skrb za sočloveka in vera v Boga. To so vrednote, ki jih že vse življenje širi Štefka Žagar. Za svoje humanitarno delo v skrbi za šibkejše občane in za druge projekte je nedavno prejela plaketo Občine Mirna Peč. »Veliko je drugih, ki so zaslužnejši,« je skromno dejala, »nerada se izpostavljam. Vse to, kar delam, delam za ljudi, in ne za zahvalo.«

V življenju je izkusila težke preizkušnje, med največjimi je bila gotovo smrt moža Darka, ob katerem je bila do njegovega zadnjega diha v bolnišnici. Od tega je že poldrugo desetletje, a njej se zdi, kot da se je zgodilo včeraj. Nesebično je v najtežjih trenutkih z dušo in srcem, kot pravi sama, skrbela tudi za njegove starše. Oba sta se s sveta poslovila v domači hiši in še danes ji je toplo pri srcu, saj ve, da je naredila vse, kar je bilo v njeni moči. Da se je pri Žagarjevih na Rogovili, tja jo je ljubezen pripeljala iz Goriške vasi, počutila sprejeto in dobro, priča tudi to, da ju je klicala mama in oče. »V družini je bilo deset otrok, z vsemi svaki in svakinjami se res lepo razumem. Čeprav moža in njegovih staršev že dolgo ni več, smo v stikih in radi pridejo na obisk. Tega sem najbolj vesela. Ko je umrla mama, to je bilo tri mesece po smrti mojega moža, sem jim položila na srce: starša sicer nimate več, še vedno pa imate svoj dom,« pove s solznimi očmi. Sama ima dva sinova in kar osem vnukov, ki jim s svojim zgledom daje lepo popotnico za življenje.

Tudi sama prihaja iz številne družine, bilo jih je pet deklet, ki so jih vzgajali v poštene in sočutne ljudi. Njen oče je bil na neki način »krivec«, da se je vpisala med krvodajalce. »Bil je zelo bolan in je večkrat potreboval kri. In tako je neki dan dejal, da bi jo zagotovo daroval, če bi bil zdrav. Takrat me je prešinilo: bom pa jaz tako pomagala nekomu drugemu, ker ata ne more,« pove Štefka. In je postala krvodajalka pri dobrih 18 letih, prvič se je na akcijo odpravila v družbi sodelavk iz novomeške tovarne Krka. Leta 2020 je prav na dan slovenskega krvodajalstva v Centru za transfuzijsko dejavnost Novo mesto kri darovala stotič in s tem tudi zadnjič. Krvodajalki sta bili tudi njeni sestri.

Po smrti moža in upokojitvi, članom t. i. tretjega življenjskega obdobja se je pridružila povsem ob koncu leta 2009, se je bolj posvetila prostovoljnemu delu tudi na drugih področjih. Vera ji zelo veliko pomeni, v najtežjih trenutkih ji je bila v največjo oporo. V župnijski Karitas je dejavna vse od ustanovitve leta 2011, štiri leta je bila tudi njena tajnica, v zimskih sredinih večerih je aktivna v skupini Klepet ob ročnih delih, vsak četrtek v župnijski molitveni skupini, sodeluje na dobrodelnih stojnicah in pri koledovanju, kjer se zbirajo darovi za misijone, je del krasilne ekipe v cerkvi in animatorka birmancev, rada pomaga sestram karmeličankam, z veseljem speče kaj sladkega za različne prireditve, je članica mirnopeškega upokojenskega društva in župnijskega pevskega zbora. »Rada pojem, pela sta moja mama in oče, v družini mojega moža pa so bili vsi dobri pevci. Tako da je pesem, predvsem cerkvena, vseskozi v naših življenjih.«

Zadnje desetletje je tudi prostovoljka v Domu starejših občanov Novo mesto, kjer je ena od treh, ki vodijo molitveno skupino v tamkajšnji kapeli. Vsak torek popoldne jo lahko srečamo v domu, pred skupino obišče še Mirnopečane, ki ne zmorejo sami zapustiti svojih sob, in jim prinese kakšno dobroto. »Zelo se razveselijo, saj predvsem pogrešajo, da lahko malo poklepetajo in se razvedrijo. To človeku vzame tako malo časa, njim in ne nazadnje tudi meni pa prinese veliko veselja,« meni Štefka, ki v velikonočnem času ne pozabi na vse tiste Mirnopečane, ki stanujejo v domu starejših občanov Trebnje in Gabrje. Njenih toplih besed in stiska rok so deležni tudi bolniki, ki jih obišče na domu. »Zadovoljstvo ljudi mi daje moč. Moje življenjsko vodilo je, da prijazna beseda vedno lepo mesto najde.«

Ob vsem, kar počne, najde čas tudi za vrt oziroma njivo, na kateri pridela vso zelenjavo, ki jo potrebujejo, imajo pa tudi vinograd v Hmeljčiču. Časa za kakšna daljša potovanja v preteklosti ni imela. »Mož Darko mi je rekel, da bova, ko mame ne bo več, tudi midva nekam šla. A se je žal poslovil pred njo. Tako da zdaj grem včasih na kakšen krajši izlet, da bi kam odpotovala, pa mi ni do tega,« še pove 69-letna Štefka Žagar. Dokler bo lahko, poudari, bo raje pomagala drugim.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj