Je bila tista vrba res Napoleonova?

13.8.2022 | 18:30

Mitja Sadek, Matjaž Štih in Vesna Kelbl  tokrat o Napoleonu, Ilirskih provincah in tudi o znameniti Napoleonovi  vrbi (Foto: I. Vidmar)

Mitja Sadek, Matjaž Štih in Vesna Kelbl tokrat o Napoleonu, Ilirskih provincah in tudi o znameniti Napoleonovi vrbi (Foto: I. Vidmar)

Novo mesto - Obstajajo legende, urbane legende in resnične zgodbe, podkrepljene z dejstvi. V Novem mestu oziroma na koncu Žabje vasi smo imeli še do pred kratkim Napoleonovo vrbo, na Mestnih njivah pa stoji Francoska kapelica. Je bila vrba vsaj francoska, če že ni mogla biti Napoleonova?

O takih in drugih ugankah, povezanih z Napoleonom, Ilirskimi provincami, ter stvareh, povezanih z njimi v Novem mestu, so v okviru Novomeških poletnih večerov razpravljali trije novomeški zgodovinarji, gosta Mitja Sadek in Matjaž Štih ter voditeljica Vesna Kelbl, sicer vodja programa pri Gogi.

Da o Francozih na Dolenjskem v času Ilirskih provinc ne vemo prav veliko, je povedal Mitja Sadek in s tem nekoliko razočaral zbrano občinstvo. Edini, ki je o tem pisal, je bil zgodovinar Ivan Vrhovec, ki je leta 1888 v Ljubljanskem zvonu objavil spis v treh nadaljevanjih z naslovom Francozi v Novem mestu. Leta 1891 je izdal svoje temeljno delo z naslovom Zgodovina Novega mesta, ki je še danes pomemben vir za preučevanje zgodovine mesta od njegove ustanovitve leta 1365 do francoske okupacije leta 1813. Vrhovec je pri pisanju uporabil tudi arhivske vire, ki so bili pozneje izgubljeni.

Tretjič ostali štiri leta

»Vendar je Vrhovec precej nezanesljiv. Francozi so prišli v Novo mesto večkrat, prvič leta 1797 za mesec ali dva, drugič leta 1805, a tudi takrat ne za dlje časa kot prvič. Tretjič so prišli leta 1809 in ostali kar štiri leta. Takrat se je zgodil znameniti kmečki upor, ko so v okolici Hinj in Žužemberka kmetje zbrali črno vojsko in z vilami, kosami in sem ter tja tudi s kakšno puško odšli nad Novo mesto, kjer so se srečali z najmočnejšo armado na svetu. K temu jih je zelo verjetno nagovorila prejšnja oblast. Prišlo je do pouličnih bojev. Francozi so jih s pošte, ki je bila takrat na koncu zgornjega dela Glavnega trga v Fichtenauovi hiši, zasuli s kroglami iz dveh topov in jih štirideset ubili ter zmetali v Krko. Neki kmet je splezal na kapiteljski zvonik in z zvonjenjem pozival meščane k uporu, a so ga vrgli dol. Francozi so se za upor maščevali tako, da so požgali Cegelnico, Bršljin, Malo Bučno vas, Muhaber in kapiteljsko pristavo na Marufu. Med požigom žrtev ni bilo,« o usodi naših uporniških prednikov pripoveduje Mitja Sadek.

Francozi so bili Italijani

Da francoski vojaki, ki so zasedali Novo mesto, v bistvu sploh niso bili Francozi, menita Sadek in Štih, saj je bila francoska vojska nacionalno zelo pisana, enote, ki so bile pri nas, pa so sestavljali predvsem Italijani. V Novem mestu so uvedli precej sprememb. Med drugim so kapitlju odvzeli status pravne osebe in cerkev podržavili. Uvedli so evidenco psov, ki so morali nositi pasje značke. Po evidencah so teh izdali 350, vseh hiš v mestu pa je bilo 250, kar pomeni, da je bilo Novo mesto precej pasje mesto. Uvedli so obvezno cepljenje proti črnim kozam. Otroci, ki niso bili cepljeni, niso smeli v šolo, njihovi starši pa niso mogli dobiti služb. Najpomembnejša pridobitev za Novo mesto iz tistega časa pa je bilo novo pokopališče na vrtu leta 1786 ukinjenega kapucinskega samostana (danes Novi trg), kamor so Novomeščani svoje pokojnike pokopavali še nekaj let po prvi svetovni vojni.

Dvomljivost francoskih spomenikov

Danes na Francoze iz časa Ilirskih provinc v Novem mestu spominjata oziroma sta spominjala dva »spomenika«, Napoleonova vrba, ki se je pred par leti posušila in na njenem mestu raste njena mlada potomka, in francoska kapelica, a gre po mnenju Mitje Sadka za urbane legende. »Vrba nima dolge življenjske dobe, traja okoli petdeset let, največ do sto, tako da Napoleonova vrba ni mogla biti dejansko posajena takrat, ko naj bi tam pokopali francoskega vojaka. Mislim, da je to totalna bedarija. A vendar nekaj na tem je. V frančiškanskih arhivih sem našel zapis o francoskih ujetnikih, ki jih je tu ostalo kar petsto. Med njimi je razsajal tifus, umrle pa so ponoči odvažali. V zapiskih je tudi natančno navedena lokacija pokopov – na koncu Žabje vasi proti Cikavi ob gozdu, kar je prav tam, kjer je stala Napoleonova vrba. Francoska kapelica, ki stoji na Mestnih njivah nad vrtcem Labod, pa je bila vrisana že v kartah dvajset let pred prihodom Francozov, tako da je gotovo niso postavili oni. Tretji podoben spomin na Francoze na naših tleh je domnevna nagrobna plošča barona Breteuila, upravnika Dolenjske v času Ilirskih provinc, ki naj bi umrl leta 1810 in naj bi ga med prvimi pokopali na novem novomeškem pokopališču na zdajšnjem Novem trgu. S ploščo, ki jo hranijo v Dolenjskem muzeju, pa tudi ni vse tako, kot smo mislili. Izkazalo se je, da je možakar umrl leta 1864 v Parizu. Zmota je posledica nepravilnega prevoda latinskega zapisa na plošči, ki dejansko pomeni Tukaj počivajo mrtvi po milostni naklonjenosti barona Karla Breteuila, avditorija državnega sveta v Parizu, ilirskega intendanta za Dolenjsko. Gre torej za spominsko ploščo, ki zaznamuje ureditev novega pokopališča,« je urbane legende o spomenikih iz obdobja Ilirskih provinc pojasnil Mitja Sadek.

Iz aktualne tiskane izdaje Dolenjskega lista.

I. Vidmar

Galerija

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava