Igor Vidmar

Pa saj je bilo predvsem glede na lestvice priljubljenosti politikov in njegove izjave jasno, da bo to nekdanji kočevski župan in aktualni evropski poslanec dr. Vladimir Prebilič. 

Zgodovina se ponavlja. Vsaka štiri leta. Trend »novih obrazov« se je začel z Mirom Cerarjem, sledil je Marjan Šarec, nato še Robert Golob. Vsi so vstopili kot novinci in premagali izkušene politike. A nobenemu ni uspelo dolgoročno obdržati podpore. Golobu kaže podobno – zdi se, da prihodnje leto ne bo zmagovalec, Svoboda bo morda še prišla v parlament, veliko več pa zelo verjetno ne bo dosegla.

Preden se vprašamo, kakšne možnosti ima Vladimir Prebilič, si poglejmo, kaj naštete nove obraze druži z njim. Miro Cerar mlajši je bil univerzitetni profesor, ki se je pogosto kot komentator pojavljal v informativnih oddajah RTV Slovenija pa še kje drugje, bil je visoko tudi na lestvicah priljubljenosti. Tako kot Vladimir Prebilič. Marjan Šarec je bil župan in precej uspešen protikandidat favoritom na predsedniških volitvah, ki so mu dale širšo prepoznavnost. Vladimir Prebilič tudi. Tudi Robert Golob je bil, preden je šel v gospodarstvo, univerzitetni profesor in tudi on je na lestvicah priljubljenosti segal precej visoko. 

Vladimir Prebilič čuti, da ima priložnost. Na evropskih volitvah, na katerih se je povezal s stranko Vesna, mu je šlo dobro. V Evropski parlament je prišel kot outsider, dosegel je, česar ni uspelo doseči kandidatom nekaterih uveljavljenih političnih strank. A eno je kandidirati za predsednika države ali evropskega poslanca, drugo pa je iti na državnozborske volitve. Za to potrebuješ stranko. In kot je dejal Pavel Gantar v oddaji Politično s Tanjo Gobec, je ustanavljanje stranke težaško terensko delo, srečevanje z ljudmi, pripravljanje programa in še marsikaj. Nove stranke so v preteklih letih vase posrkale toliko uspešnih, sposobnih in med ljudmi prepoznavnih ljudi, ki so pozneje razočarani hitro zapustili politiko in se vanjo ne želijo več vrniti, da jih ni več ostalo veliko. Vsakič, ko se novi obrazi lotijo prepričevanja potencialnih strankarskih sodelavcev, je težje. Vse bolj razsaja epidemija miselnosti, da če si pameten, ne boš šel v politiko. 

Pa še ena značilnost »krasi« vse te nove obraze. Ideološka neopredeljenost. Vsi se uvrščajo v neko sredino, morda rahlo levo. Kolikokrat slišimo katerega od slovenskih politikov govoriti o razrednem boju, o pravicah delavcev? Do zavzemanja za nekoliko bolj socialno državo, javno zdravstvo in človekove pravice še pridejo, potem se pa ustrašijo. In tudi s Prebiličem bo tako. Čeprav ima v sebi precej jasno mnenje o teh rečeh, ga javno ne bo izrazil. Ne pred volitvami in ne pozneje, tudi če bo zmagal.