bela krajina

Žica in ograje pa še kar stojijo

3.7.2022 | 12:30 | I. Vidmar
Foto: I. Vidmar in Črt Piksi

Predstava Gejm (Foto: I. Vidmar)

Križevska vas - Ena od predvolilnih obljub zmagovalcev aprilskih volitev je bila tudi, da bodo odstranili žico in ograje, ki jih je pred sedmimi leti v času velike begunske krize kot tako imenovane začasne tehnične ovire dala na mejo z republiko Hrvaško postaviti tedanja vlada Mira Cerarja. Ograje in nameščena rezilna žica ljudi, ki pred vojno, nasilnimi režimi, revščino in lakoto bežijo v Evropo, ne more ustaviti in ne prepričati, naj raje ostanejo doma, so pa močno posegle v življenje ljudi pa tudi živali ob meji, odganjajo turiste, onemogočajo varno plovbo in pospešujejo razraščanje invazivnih tujerodnih rastlin.

Organizatorji iz Ambasade Rog so v Sloveniji živeče begunce popeljali s kanuji od Krasinca do Križevske vasi. (Foto: Črt Piksi)

V mesecu dni od prisege nove vlade ni bil odstranjen še niti en meter mejne ograje in žice. Na to in na njihove predvolilne obljube so včeraj hoteli novo vlado opozoriti prireditelji protestnega dogodka poimenovanega S kulturo proti žici v Križevski vasi pri Metliki. »Belo krajino že od leta 2015 duši sramotna ograja, ki je bila prebivalcem ob Kolpi vsiljena, ne da bi v to privolili. Od takrat je v teh krajih umrlo na desetine beguncev, na tisoče pa jih je bilo od tod nasilno izgnanih. Namesto investicij sta v regijo prišli vojska in policija, namesto varovanja narave smo dobili grožnjo okolju in divjadi, namesto družbenega napredka vaške straže. In iregularne migracije so še naprej stalnica. Kdo je tu nor? Skrajni čas je, da pristojni ograjo odstranijo in se vprašanja migracij lotijo bolj humano, Belo krajino pa naj obravnavajo kot slovenski biser, ne pa kot militarizirano območje!« Tako so v vabilu na dogodek zapisali prireditelji in prireditev začeli s solidarnostnim begunskim spustom po Kolpi od Krasinca do Križevske vasi in nadaljevali s pogovorom knjigi Tukaj smo.

Jeseni leta 2015 je vlada Mira Cerarja z rezilno žico v neposredni bližini včerajšnjega dogodka v kampu Lovšin v Križevski vasi Belokranjce takole ločila od reke Kolpe. (Foto: I. Vidmar)

Tukaj smo je knjiga pričevanj o begunskem življenju v Sloveniji. Soavtorji knjige begunci Naim, Ebad in Anoir so predstavili svoje zgodbe v svojem maternem jeziku in v prevodih. Naim je eden redkih srečnežev, ki mu je uspelo dobiti status begunca in lahko dela. Je inženir, v Evropi si je želel nadaljevati študij na magisteriju in se zaposliti v svojem poklicu, a tu dobi samo fizična dela za minimalno plačo, od katere mora odšteti 300 evrov za najem 9 m² veliko najemne sobice. Da mu je uspelo priti k nam in tu tudi ostati, je bil velikokrat tepen, oropan in izgnan. Opravil je tudi 300-urni tečaj slovenščine, ki mu je pripadal, a pravi, da je to premalo, da te v tem času naučijo le nekaterih osnov, pozdraviti, reči prosim in hvala, pa vprašati Kako si? in podobno. Z minimalno plačo si ob današnji draginji ne more nič ustvariti, priti do neke lastnine. A tudi to je precej več, kot imajo drugi nesrečneži.

Ebad nima statusa, živi v azilnem domu in dobiva 18 evrov na mesec. Hrana v azilnem domu je slaba in premalo je je, z 18 evri pa si ne more veliko pomagati. Dela lahko le na črno, kar pa je tudi nevarno.

Anoir ni dobil niti pravice do azila, čeprav je za to večkrat prosil. Ves čas mu grozi deportacija. Njegova zgodba je težka, polna batin, nasilja, krivic in izživljanja tistih organov, ki bi morali ljudi varovati in nasilje preprečevati.

Dr. Dušan Plut opozarja, da je to, kar se dogaja zdaj, šele začetek. (Foto: I. Vidmar)

O žicah, ograjah in migracijah sta spregovorila tudi gosta dr. Dušan Plut in dr. Božidar Flajšman, oba belokranjska migranta v Ljubljani. Dr. Dušan Plut je spomnil, da so migracije stalnica človeštva vse od njegovega nastanka, da so se ljudje vedno selili tja, kjer jim je bilo bolje, in da je to, kar doživljamo zdaj, šele začetek in da bo podnebna kriza z območij, ki bodo postala neprimerna za življenje, pregnala na milijarde ljudi. Dr. Božidar Flajšman je današnje ograje primerjal s tistimi, ki so jih Italijani in predvsem Nemci postavljali med drugo svetovno vojno, z njimi ovijali mesta in označevali mejo med okupacijskimi območji, okoli njih postavljali minska polja in bunkerje.

Miha Blažič N'Toko

Miha Blažič N'Toko iz Ambasade Rog, ki je bila soorganizatorica dogodka, pa je opozoril na odločitev Cerarjeve vlade, da Slovenija ne bo sprejemala prošenj za azil in da bo začela po sporazumu s Hrvaško ljudi sistematično vračati nazaj. »Tedaj smo v Črnomlju iz enega v naslednji teden zaznali drastičen upad prošenj za azil. In kaj se je potem zgodilo? Tako kot vedno, ko se vlada odloči kršiti lastne zakone in Ženevsko konvencijo in onemogoča vlaganje prošenj za azil, kar je človekova pravica, se začnejo pojavljati trupla. Tako kot smo jih prej gledali na Sredozemlju, jih zdaj lahko gledamo v Kolpi …«

Še več pričevanj o nasilju in brezobzirnem kratenju človekovih pravic beguncem, o pretepenih, ponižanih, oropanih in mrtvih, o nasilju slovenske in hrvaške policije, o številkah, ki niso le številke pa je spregovorila predstava Gejm, ki so jo za zaključek in vrhunec dogodka S kulturo proti žici na travniku pri Lovšinovem mlinu v Križevski vasi uprizorili igralci Slovenskega mladinskega gledališča.

‹ nazaj