Za razvoj nekaterih športov v Novem mestu imajo precej zaslug sokoli, ki so sledili načelu sokolizma, to je ustvariti ljudi narodno zavedne, močne in zdrave. Le tako so lahko računali na dobro usposobljene borce, ki bi jih potrebovali v primeru potrebe za obrambo lastnega naroda.

Če pa so hoteli imeti zdrave in močne ljudi, jih je bilo treba na nek način pripraviti in držati v dobri kondiciji, za kar pa je bila športna aktivnost pravi recept. Najprej so gojili proste vaje in orodno telovadbo, kasneje pa so se začeli ukvarjati tudi z drugimi športi, med katerimi je bila zelo priljubljena odbojka.

Začetki slovenske odbojke segajo v leto 1926, ko so se naši telovadci, na vsesokolskem izletu v Pragi, srečali z odbojko in jo prenesli v naše kraje, pravi Bojan Vernig, nekdanji igralec, dolgoletni trener in kasneje tudi predsednik ženskega novomeškega kluba, ki piše kroniko ženske odbojke v Novem mestu. Sokoli so se leta 1929 povezali v Sokolsko zvezo Kraljevine Jugoslavije, edino društvo, ki je bilo takrat sploh dovoljeno. Ko so ustanovili zvezo, so hitro razpisali tudi različna prvenstva, med drugim so se za naslov državnih prvakov potegovali tudi v odbojki. »Naloga sokolskih društev je bila, da se odzovejo na razpis,« pravi Vernig, ki je ob prebiranju različnih arhivov ugotovil, da so septembra leta 1931 v Mariboru organizirali tekmovanje za moške, teden kasneje v Zagrebu pa še za ženske, na katerega se je prijavilo kar nekaj ekip, in sicer Bjelovar, Beograd, Maribor, Celje, Susak-Reka, Zagreb in tudi Novo mesto. Novomeščanke so v polfinalu z 2:1 premagale Susak, v finalu pa z 2:0 gladko izgubile z Mariborom. Nizi so se končali z rezultatom 15:0 in 15:2. Tako so osvojile drugo mesto v državi, kar je bil prvi dosežek novomeške ženske odbojke.

Druga svetovna vojna je prinesla zatišje, po njej pa se je fizkultura ponovno močno razmahnila. »Ustanovljeni so bili fizkulturni odbori, ki so imeli sekcije. Sekcija za odbojko je leta 1946 pripravila prvo tekmovanje v odbojki za okrožje Novega mesta,« pripoveduje Vernig. Takrat so vzporedno začeli ustanavljati tudi fizkulturne aktive v tovarnah in odbojka je bila med najbolj priljubljenimi športi, kar je prineslo njen razmah. Kot je zapisano v drugi številki Dolenjskega lista pod naslovom prispevka Fizkultura na Dolenjskem, je bilo takrat v okraju 25 igrišč za odbojko, 5 za košarko, 2 za nogomet, 10 telovadišč, 2 domova, 2 plavalna bazena in 2 telovadnici.

ODBOJKA JE BILA ZELO PRILJUBLJENA

To se je pokazalo tudi pri rezultatih, saj so bile leta 1950 novomeške članice že republiške prvakinje in druge na državnem prvenstvu v Osijeku, mladinke pa druge v republiki in tretje na državnem prvenstvu. Kljub mladosti je ekipa beležila odlične rezultate in leta 1953 so bile članice znova republiške prvakinje, mladinke pa celo državne prvakinje. V ekipi je bila takrat tudi Stanka Keglovič, poročena Dokl, ki se spominja, da je bila igra precej drugačna od današnje. »Igralo se je zunaj v vsakem vremenu, zato je bila žoga, ko je padal dež, precej težka,« pripoveduje. Nepozabne spomine na tiste čase ima tudi Cveta Penca, poročena Matjašič, ki zase pravi, da ni bila ravno visoka, je bila pa hitra, zato je pobrala kar nekaj žog. Znana je bila tudi po močnem servisu prek glave in po njenih besedah je na eni tekmi servirala od začetka do konca niza, kajti nasprotnice njenega močnega servisa niso mogle sprejeti. »Igrale smo na lešu in to se mi še danes pozna na kolenih. Ščitnikov takrat nismo imele, pa tudi drese in trenirke smo si morale kupiti same. Strogo je bilo prepovedano, da bi katera na igrišče prišla našminkana,« pravi Matjašičeva. Vsa dekleta so z veseljem vsak dan prihajala na Loko, kjer so preživela ves prosti čas. Odbojka je bila takrat zelo priljubljena. »Ko so enkrat igrali fantje, se je čas ustavil. Takrat gospodinje niso kuhale, kajti celo mesto je bilo spodaj na Loki,« tiste čase opisuje Matjašičeva in dodaja, da so imeli fantje in dekleta le eno žogo, pa še ta je bila kot jajce.

PRED VRATI ZVEZNE LIGE

Dekleta so kar nekaj časa uspešno nastopala v republiški ligi, nato pa je med letoma 1964 in 1968 sledil padec. Nekatere starejše igralke so namreč prenehale igrati, nekatere mlajše pa so odšle na študij v Ljubljano in ekipe ni bilo več. Za ponoven vzpon je zaslužen Franc Pučko, ki je bil v 50. letih prejšnjega stoletja kreator tako moške kot tudi ženske odbojke. Zbral je mlade igralke in jih v nekaj letih pripeljal na prag zvezne lige. Z odbojko se je takrat začela ukvarjati tudi njegova hčerka Marjeta. »Sprva sem se ukvarjala z atletiko in nekega dne pride oče domov ter mi reče, da v Novem mestu ni ženske odbojke. Vprašal me je, ali bi jo začela igrati. Zbrala sem najboljše prijateljice iz razreda in tako smo začele. Hitro smo napredovale,« se začetkov spominja Marjeta, ki se danes piše Jelić. Takrat so spremenili sistem tekmovanja, in ker so mladinke za nekaj časa ostale brez tekem, so se zato dogovorili, da igrajo v republiški ligi s članicami, a rezultati se niso upoštevali. Eva Jožef se spominja, da jim je odbojka ogromno pomenila in da niso zamudile nobenega treninga. Na tekme so se vozile s kombijem in na poti so včasih pojedle kak sendvič, zato so dišale po salami. Leta 1973 so se udeležile kvalifikacij za prvo zvezno ligo, v katero sta se uvrstili le prvo- in drugouvrščena ekipa, Novomeščanke pa so bile na koncu tretje. Obstale so pred vrati prve lige, a kasneje se jim je vseeno ponudila možnost, da zaigrajo med najboljšimi, saj se je ekipa iz Vršca odločila, da ne napreduje v višji rang tekmovanja. A novomeške odbojkarice so se zaradi študijskih obveznosti temu izzivu tudi same odpovedale. Marjeta je bila takrat že v državni reprezentanci in dejali so ji, da če želi napredovati v člansko vrsto, mora igrati v prvi ligi. Zato se je odločila za odhod v zagrebško Mladost, kjer se je začela njena bogata športna kariera. Med drugim je z jugoslovansko člansko reprezentanco osvojila zlato medaljo na mediteranskih igrah v Alžiru leta 1975.

DRŽAVNE PRVAKINJE

Na drugi strani je novomeška odbojka z vsakim letom nekoliko nazadovala, kar je bila posledica menjave generacije. S trenerskega mesta se je poslovil tudi Franc Pučko, ki ga je zamenjal Janez Mohorčič, ki se je, sicer z manjšimi prekinitvami, kar nekaj let trudil z novomeško ekipo. Preporod novomeške odbojke se je znova začel, ko je vodenje ekipe prevzel Bojan Vernig, ki je že leta 1983 pomagal ekipi na kvalifikacijah za uspešno vrnitev nazaj v drugo slovensko ligo. Vrhunec so Novomeščanke doživele leta 2006, ko so visoko dvignile pokal za naslov državnih prvakinj. Glavni motor zmagovalne ekipe je bila ena najboljših slovenskih igralk Jana Vernig, ki je za slovensko reprezentanco odigrala okrog 60 tekem in se je po uspešni karieri v tujini vrnila v Novo mesto.

Članek je bil objavljen v 17. številki Dolenjskega lista z dne, 26. april 2018.