Matej Tomažin

Prav zaradi tega je pred tremi leti spakirala kovček in svoj sintetizator ter odletela v Haag, kjer danes končuje študij elektroakustike na Inštitutu za sonologijo na Kraljevem konservatoriju. Zdi se, da jo je pot vodila tja, kamor se je v resnici namenila že kot deklica – v središče poslušanja.

»Zvok ima spomin,« pravi Karmen Ponikvar. »Vsaka materija vibrira – kamen, voda, celo tišina.« Ko s posebnim mikrofonom, z geofonom, prisluhne razpoki v zidu, sliši več kot le droben odmev. Sliši zgodovino, roke, ki so opeko nekoč oblikovale, stroje, ki so jo brusili.

»Na Plečnikovem stadionu v Ljubljani je bila vibracija razpok tako nizka, mislim, da bilo drugače, če ne bi bil zapuščen,« tako prepričano in abstraktno povzema doživljanje.

Asiana Jurca Avci

Zvok ni le umetnost, je stik

Rodila se je v Dobrovi pri Škocjanu, odraščala v Šentjoštu, a že kot deklica je dolge ure poslušala petje čričkov, zvok neviht in dežja, ki je padal po strehi. Zvok jo je prevzel, še preden je razumela, da obstaja glasba.

Prvi resni stik z njo je doživela pri učitelju Milanu Pavliču, ki jo je učil klavir. Bil je tisti, ki ji je dovolil igrati zahtevnejše skladbe, kot bi ji pripadale po učnem načrtu. »Rekel je: no, pa jih dajva. In to zaupanje mi je dalo krila,« se spominja. Takrat je spoznala, da glasba ni vaja – je notranji vzgib.

Pozneje je študirala pedagogiko in andragogiko, a jo je življenje vodilo k terapiji, k človeku. V magistrskem delu na Teološki fakulteti je raziskovala, kako zdravljenje z zvokom vpliva na zaznavanje samega sebe. Takrat si je ogledala film Sestre s tranzistorji – dokumentarec o pionirkah elektronske glasbe. V njej se je nekaj prelomilo. Zaznala je, da zvok ni le ton, ampak prostor, gibanje, svet, ki ga lahko ustvariš iz nič.

In rodila se je nova želja – študirati sonologijo, znanost o zvoku, v kateri se prepletajo umetnost, fizika in filozofija. Občina Novo mesto ji je v prvem letniku študija podelila finančna sredstva, namenjena perspektivnim osebam v tujini.

Matej Tomažin

Zvoki žuželk postanejo kompozicija

Za študij jo je navdihnila prijateljica Ida Hiršenfelder, ki je mama velikim zvočnim umetnicam pri nas. Sprejeli so jo med deset študentov. Zdaj vsak dan ustvarja – snema, komponira, posluša. Med njenimi deli je tudi osemkanalna kompozicija Črički, s katero je letos osvojila nagrado na mednarodnem tekmovanju Iannis Xenakis v Grčiji.

»Veselim se je, med 300 prijavljenimi z vsega sveta nas je šest nagrajenih, te dni grem v Solun. Snemala sem prave čričke in jih združila s sintetiziranimi zvoki – nastal je bratranec od črička,« razlaga s smehom. »Čutim, da sem kot oseba zračna, tudi vsi moji učitelji imajo z zvokom poglobljeno razmerje,« zvedavo pove sogovornica.

Matej Tomažin

Zvok je njeno orodje in jezik

Njeno delo ni le glasba, je raziskovanje odnosa med človekom in naravo. Preteklo poletje je na Sečoveljskih solinah pripravila zvočni sprehod Tiho poje tistim, ki postojijo in poslušajo. Udeleženci niso imeli slušalk. Dobili so le navodilo: ustavi se in poslušaj. »Želela sem, da začutijo, kako bogata je tišina,« pove. Ljudje so hodili med solinami in poslušali veter, ptice, lastne korake. In mogoče prvič po dolgem času – sebe.

Želi, da bi zvok postal bolj cenjena umetniška praksa, saj se, kot pravi, v sodobnem svetu prepogosto zanašamo samo na oči. »Zelo veliko informacij lahko zaznamo samo z ušesi, a poslušanja nismo vajeni,« pravi. »Tudi ministrstvo podeli več sredstev vizualnim umetnostim, kot bi bilo poslušanje sekundarno.«

Povezana je z umetniško sceno doma in v tujini. Kot članica dua »Lip ruž« je nastopila na festivalih Ment, Sonica in v Kinu Šiška. Njene zvočne stvaritve so bile del plesnih predstav in samostojnih performansov. V Prekmurju je ustvarila zvočno kuliso, tako da je na opeko igrala s srpom in z brusilnim kamnom ter sintetizirane zvoke hkrati predvajala poslušalcem.

Na fakulteti je spoznala, da je zvok predvsem fizika, ne mistika. Odprl se ji je nov pogled nanj. Učila se je matematike in se prilagodila naravoslovnemu razmišljanju. Zdaj zna zvok obdelovati, izračunavati in ubesediti svoj koncept. »Želim ustvarjati iz svojega telesa, prek impulzov.«

Matej Tomažin

V vsakem šumu sliši zgodbo

Čeprav ob Severnem morju študira, občasno pazi otroke, da poplača šolnino in življenje, pravi, da Nizozemska ni njen dom. »Ni prave tišine, našla sem jo le ob dolgih peščenih plažah, veliko posnetkov vetra imam od tam in jih vpletam v svoje kompozicije. Pogrešam gozdove, travnike, na katerih lahko samo sediš in poslušaš.«

Ko se vrne na Dolenjsko, najraje snema potok v bližini doma. Zvok vode, kapljanje staljenega snega, škripanje vetra, oglašanje žab jo umirijo bolj kot katera koli pesem. Mamina marmelada, babičin štrudelj, očetovo vprašanje »zakaj je pa to dobro« – vse to so zvoki doma, ki jih nosi s seboj, tudi ko odide.

Zvok je zanjo tudi način, kako zazna svet okrog sebe, in razvija skrb za okolje. »Nisem nič več vredna kot živalca, ki jo posnamem,« pravi.

Želja: živeti od ustvarjanja

Včasih se ji zdi, da svet prehitro teče mimo, da ne slišimo več lastnega diha. Prav zato nas vabi, da prisluhnemo. »Zvok je življenje. Če znaš poslušati, slišiš vse – tudi tisto, kar je nevidno.«

Ko konča študij, se želi vrniti domov, imeti svoj studio in ustvarjati glasbo, ki zdravi, ter pomagati ljudem. Verjame, da bo sčasoma lahko živela od svojega ustvarjanja. In kot pogosto pove: »Saj, pa bo. Do zdaj se je vedno vse izšlo,« pove s prijaznim tenkim glasom.

Arhiv DL