J. Pavlin

Sredi sedemdesetih let so slovenski šport močno pretresli razvpiti portoroški sklepi, ki so zaustavili razvoj marsikaterega manjšega kluba v Sloveniji. Izogniti se jim niso mogli niti v Žužemberku, kjer so se takrat pod vodstvom trenerja Petra Štora kalili mladi odbojkarji, ki so z osvojenim naslovom slovenskih mladinskih prvakov opozorili, da se v Suhi krajini razvija nadarjena generacija. Žužemberčani so si z dobrimi igrami zagotovili nastopanje v prvi slovenski ligi, kjer so igrali tudi Novomeščani, a zaradi pravila, da v občini dve ekipi ne smeta nastopati v enakem rangu tekmovanja, in tudi zaradi slabih pogojev za trening so se Suhokranjci odločili, da se združijo z Novim mestom. Tako se je začel ponoven vzpon novomeške odbojke.

Mladi žužemberški talenti so se pridružili nekaterim starejšim in izkušenim novomeškim odbojkarjem. Ekipo je vodil Peter Štor, ki pa se je že po enem letu poslovil od trenerskega stolčka. Zamenjal ga je Vladimir Janković - Braco, prekaljeni trenerski maček, ki je bil kot naročen za brušenje mladih talentov. V Novo mesto je pripeljal nov način treniranja in pristopa do tekem. Gorazd Kosmina, ki je bil takrat v ekipi, se spominja, da jim je klub prvič omogočil skupne priprave. »To je bilo posebno doživetje. Janković nas je zjutraj zbujal in nam meril srčni utrip, kar je bilo za nas nekaj novega. Začeli smo trenirati še na višjem nivoju, kajti Janković je bil izjemen strokovnjak.« Z različnimi metodami, ki so bile za marsikoga precej drugačne od tistih, ki jih je bil vajen, je uspešno vodil ekipo. Alojz Babnik pravi, da je bil na vsak trening vedno zelo dobro pripravljen ter da je od vseh zahteval red in disciplino. Nekateri igralci so študirali v Ljubljani in so se vsak dan vozili na trening v Novo mesto. »Enkrat je močno snežilo in zato smo malo zamudili. Ko smo prišli v dvorano, nas je Janković poslal kar nazaj, kajti če se je sam pravočasno pripeljal iz Zagreba, bi se lahko tudi mi, nam je dejal,« o tem, da Braco ni maral zamujanja, pripoveduje Kosmina.

A zaradi tega so ga vsi še bolj spoštovali in so z veseljem hodili na treninge, kajti bil je ne samo odličen trener, temveč tudi izjemna oseba. Vizija kluba, za katerim sta stala tako Pionir kot Krka, je bila, da postane eden najboljših v Jugoslaviji, zato so se kmalu okrepili z nekaterimi odbojkarji iz tujine. Med prvimi, ki je prišel v dolenjsko prestolnico, je bil podajač Davorin Gregurek. Takrat so tudi spremenili sistem igre, tako da je on podajal celo tekmo. »To so bili romantični časi odbojke, saj je bilo ogromno kombinacij. Danes v moderni odbojki tega ni več toliko,« pripoveduje Kosmina. Na tekme je prišlo ogromno ljubiteljev odbojke. Ko so gostovali Mladost iz Zagreba, Partizan in Crvena zvezda iz Beograda, Vojvodina iz Novega Sada, Vardar iz Skopja in drugi, je dvorana Marof pokala po šivih, saj si je tekme večkrat ogledalo tudi več kot tisoč gledalcev. Poln avtobus navijačev je vedno prišel tudi iz Žužemberka in igralci so se nekoč ob novici, da iz Suhe krajine ne bo več organiziranega prevoza za navijače, celo uprli vodstvu kluba in jim dali jasno vedeti, da se s takšno odločitvijo ne strinjajo. Vodstvu ni preostalo drugega, kot da popusti, in Suhokranjci so jih v velikem številu lahko še naprej bučno bodrili.

BRULEC ČLANSKI REPREZENTANT

Zaradi tekem so prepotovali celotno Jugoslavijo in na potovanjih so se dogajale marsikatere zanimivosti. Nekaterim je ostala v spominu tekma v Brčkem, ko so jih pred začetkom srečanja obkrožili domači gledalci in jim zabičali, da ne smejo zmagati. »Tekmo smo izgubili gladko z 0:3 in na koncu so morali posredovati celo domači igralci, da smo varno prišli do avtobusa,« pripoveduje Babnik. Takrat se je napetost med državama odražala tudi na športnih prireditvah.

J. Pavlin

Klub se je z leti okrepil z nekaterimi uveljavljenimi igralci, in če bi želeli našteti vse, bi bil seznam kar dolg. Eden največjih zvezdnikov, ki je prišel v dolenjsko prestolnico, je bil Boro Jović, od katerega so se mlajši ogromno naučili. Novomeška ekipa je kar nekajkrat zamenjala tudi trenerja, med drugim jo je vodil tudi Poljak Doroš Leszek, ki je pred tem vodil tudi poljsko reprezentanco. Novo mesto je imelo v teh letih tudi stalnega člana državne članske reprezentance, Bojana Brulca, in več mladinskih jugoslovanskih reprezentantov. Brulec je za reprezentanco igral več let in nastopil tudi na balkanskih igrah v Novem mestu. To je bilo zelo odmevno prvenstvo, saj so na njem nastopile zelo močne reprezentance.

Da se je v ekipo Novega mesta veliko vlagalo, se je poznalo tudi na rezultatih. Na začetku devetdesetih let se jim je uspelo uvrstiti v prvo zvezno ligo A, v kateri je nastopalo le šest najboljših jugoslovanskih ekip, a usoda je hotela tako, da Novomeščani v njej niso nikoli zaigrali, kajti takrat je prišlo do razpada države. Takrat je bil predsednik Rudi Berger, ki je pomembno vplival na razvoj novomeške odbojke, in pod njegovim vodstvom je ekipa zaigrala tudi na evropskih tekmovanjih.

Odbojkarji Novega mesta so nato nastopali v slovenski ligi in bili med najboljšimi v državi, a naslova prvaka jim ni uspelo osvojiti. K še večji popularizaciji novomeške odbojke je pripomogla tudi prva uradna tekma po osamosvojitvi med Slovenijo in Novim mestom. Zmagali so domači odbojkarji z rezultatom 3:2.

ZNOVA V PRVI LIGI

Nekaj časa so bili Novomeščani še v koraku z najboljšimi slovenskimi klubi, nato pa so z vsakim letom počasi nekoliko padali in ob prelomu tisočletja so pristali celo v tretji ligi. V tem času pa so oživili odbojko v Žužemberku. Prvi predsednik kluba je postal Brulec, ki je kot učitelj športne vzgoje za odbojko navdušil številne mlade. Žužemberk je postal valilnica mladih talentov, čedalje bolj uspešno pa je nastopala tudi članska ekipa, v katero so po zatonu v Novem mestu prišli nekateri odbojkarji iz Novega mesta.

Veliko zaslug, da odbojka v Novem mestu ni dokončno zamrla, imata nekdanji profesor na novomeški gimnaziji Janez Mohorčič in nekdanji predsednik kluba Janko Goleš, ki sta vztrajala, in leta 2001 se je začela pisati nova odbojkarska zgodba. Ustanovili so nov klub, ki ga je sprva vodil Goleš, kasneje pa ga je nasledil Aleš Hvala. Dolenjski klubi so takrat dosegli dogovor o sodelovanju in ocenili, da so pogoji za ekipo, ki lahko uspešno in dolgoročno nastopa v prvi državni ligi, le v Novem mestu. V ekipo so združili najboljše igralce iz Novega mesta, Žužemberka in Mokronoga in skupna ekipa Krke se je v vsega dveh sezonah pod vodstvom trenerja Gorazda Kosmine vrnila med najboljše slovenske klube.

Trenersko paličico je nato prevzel Brulec, ki je leta 2004 ekipo popeljal v finale pokalnega tekmovanja, kjer je izgubila proti favorizirani ekipi z Bleda, sestavljeni iz nosilnih igralcev slovenske državne reprezentance. To je bil eden največjih uspehov kluba po osamosvojitvi, z drugim mestom pa so si Novomeščani priigrala tudi vstopnico za nastop v evropskem pokalnem tekmovanju. Novomeščani že osemnajst let igrajo v najmočnejši slovenski ligi in v tem času je klub postal stabilen prvoligaš, v katerem se zelo dobro dela tudi z mladimi.