Komna – zlitje z naravo ali boleč pohod?
V torek, 29. septembra, smo se dijaki drugega letnika ekonomske gimnazije iz Novega mesta odpravili na dvodnevni potep po gorenjskih vrhovih. V lepem vremenu smo se podali na Komno, med potjo pa smo doživeli tudi precej presenečenj.
Pregovor pravi, da je zdrav duh v zdravem telesu, za zdravo telo pa se je potrebno potruditi tako, da smo športno aktivni. Tako smo so nekoliko zaskrbljeni, a polni pričakovanj odpravili na pohod po najlepših slovenskih vrhovih, da bi se malo razmigali in za kratek čas odmaknili od sodobnih tehnologij ter se naužili naravnih lepot, ki nam jih je mati narava podarila že pred mnogimi, mnogimi leti. Učitelji so nas "opremili" tudi z naslednjim podukom: "Planinec z osebnim zgledom in ravnanjem skrbi, da gorsko okolje ohranja tako, da na planinskih poteh, posebej še na vrhovih, počivališčih in razglediščih, ne odmetava odpadkov; odnaša jih s seboj v dolino in odlaga na urejenem smetišču."
Po jutranji vožnji doživeli vojaški pridih
Po dvourni jutranji vožnji, ki smo jo več ali manj prespali, smo prispeli do koče pod Slapom Savica, kjer smo se dodobra podkrepili z malico. Nato pa prijetno presenečanje. Profesorji so nas postavili v dve vrsti, nato pa so nam poveljevali kot vojakom iz 1. svetovne vojne. Seveda smo ubogali, dokler nismo izvedeli za "hec". Najbolj smo bili navdušeni nad besedami: "Želimo, da za dva dni odmislite šolo, čeprav smo učitelji z vami", toda nekaj minut za tem so nam že pomolili pod nos celo zbirko delovnih listov, ki jih, kot vedo, vsi naravnost obožujemo.
Naši nadarjeni in morda tudi bodoči poklicni igralci so več kot odlično uprizorili zadnji del Prešernovega Krsta pri Savici, nato pa smo še s skupnim polaganjem rok vzkliknili: "Gremo na Komno!" in pričeli z vzponom.
Prvi dan na Komno
Ne glede na to, da smo se odpravili v mrazu in po gozdu, nam je hitro postalo precej vroče. Čeprav smo bili na začetku skupina, smo se kaj kmalu začeli oddaljevati drug od drugega. Najhitrejši so bili fantje, saj so bili na Komni že 40 minut pred dekleti.
Na poti pa smo srečali tudi mnogo planincev, večinoma so bili tujci, poleg njih pa tudi majhno puhasto živalco, polha, ki je šel na Komno in z nje kar na sošolkinih ramenih. Po dolgih in napornih dveh urah hoda po skalnati in z listjem prekriti poti smo prispeli do doma na Komni.
Ironično, toda sproščujoče popoldne
Prva stvar, ki smo jo vsi naredili, je bilo to, da smo iz nahrbtnikov prav veselo jemali sendviče, sladkarije in vodo. Čeprav smo bili vsi utrujeni, smo hkrati opazovali razgled, ki ga z besedami ni mogoče opisati.
Po malici je sledila namestitev v sobe. Pomislili bi, da bi prav vsi do zadnjega utrujeni zaspali, toda ni bilo tako. Iz večine sob se je zaslišal glas pesmi, še posebno priljubljene so bile slovenske domače. Po počitku pa so nas že čakale učne ure matematike in geografije, kar je bilo kar malo ironično glede na to, da naj bi šolo odmislili. Končno pa je prišel čas večerje, ki ga je večina dijakov najbolj čakala. Nismo pa pozabili niti na svojega sošolca Gregorja, ki je v torek praznoval rojstni dan. Večina nas po večerji ni zaspala, temveč smo se še pogovarjali, peli, smejali in tako zaokrožili prvi dan.
Pot pod noge!
Zjutraj smo se po dobrem zajtrku odpravili naprej. V lepem sončnem jutru smo se najprej odpravili do koče pod Bogatinom, nato pa na najvišjo točko našega pohoda Bogatinsko sedlo, kjer je sonce pripekalo, morali pa smo tudi paziti, saj je bil na eni strani poti precej strm prepad. Od tam pa smo šli le še v dolino, najprej do Krnskih jezer, kjer smo doživeli "napad" iz časa prve svetovne vojne, ki so ga organizirali naši fantje, nato do doma pri Krnskih jezerih, kjer smo imeli nekaj časa, da izpolnimo delovne liste, nato pa smo se odpravili v dolino.
Pot je bila precej nevarna in dokaj dolga. Verjetno smo se tam vsi najbolj namučili, saj so bile naše noge precej obremenjene, toda ob treh popoldne je bila "hitrejša" skupina že pri koči v Lepeni, kjer smo počakali še ostale. Profesorji so nas zopet postavili v ravno črto in nam čestitali za dobro opravljeno pot. Strinjali smo se: "Pot je bila težka, vendar – uspeh je sladek." Tiste, ki so bili v hribih prvič, je čakal še krst, nato smo naredili še skupno fotografijo in se končno odpravili na avtobus.
Po vrhu in peklenskem spustu nazaj na Dolenjsko
Izmučeni in ožuljeni smo se poslovili od prelepih gora. Pot domov smo si popestrili s pesmijo. Veselili smo se srečanja s starši, saj smo vedeli, da se bomo po dveh dneh končno stuširali, najedli domače hrane ter se sproščeno naspali v svoji postelji, kajti "povsod je lepo, toda najlepše je doma".
